Vsi Triglavi Sama Ruglja

Labirint pohodnikovih misli

Tradicija lodnastih pumparic

Janez Rugelj je tudi v Triglavskih poteh pomemben junak. Navsezadnje je v sinovem življenju ustoličil ljubezen do hribov ter s tem prispeval k izoblikovanju arhetipskih počitnic, kakor jih imenuje avtor, medtem ko brska po njegovih skrbno pripravljenih faktografskih zapiskih o hribov­skih podvigih in opisuje otroško zadrego v trenutkih, ko je dr. Rugelj v planinski koči potegnil iz nahrbtnika šop praznih voščilnic ter jim dodal žige z zadnjega podviga, potem pa jih ob novem letu razposlal prijateljem in znancem, ali pomembno prelomnico, ko je presekal tradicijo lodnastih pumparic, posredno opisuje tudi odnos z očetom.

»Ta knjiga je tudi hommage očetu,« pravi Samo Rugelj. Med potmi, ki so pomembne v njegovem življenju, je navsezadnje transverzala dr. Janeza Ruglja, kamor se je ravno tako vračal ob različnih priložnostih, največkrat z družino.

Poklon prijateljstvu

 

Sopotnica Mojca je po drugi strani njuno pot imenovala hommage prijateljstvu. Sopotniku, taktično oboroženemu z informacijami in izračuni o hitrosti hoje ter poteku poti, je dodala umirjenost in tempo, ki ga je povzela po Goethejevem reku: Brez naglice, vendar brez počitka. »Dva prijatelja, ki se odločita, da bosta hodila en dan.

Zveni kot recept za katastrofo, podobno kot če človek reče, da bo napisal knjigo o hoji,« se šali Rugelj. Tokrat je hoja najbolj naravno sredstvo za premagovanje razdalje, gibanje, ki je najbolj lastno človeku, in predvsem nekaj, kar ni tek. Ta je krojil njegov tempo v zadnjih letih življenja, zlasti v času priprav na ultramaraton v Ameriki, na podlagi česar je nastal Ultrablues (Boštjan Videmšek, Žiga X. Gombač, Samo Rugelj).
 

Triglav kot metafora

 

Izkušnja je bila ena od referenc pred začetkom poti na Triglav. »To je prvi dan več kot osemdeset, lahko tudi devetdeset kilometrov, če se bova kaj izgubljala, morda celo več,« avtor v knjigi opozori sopohodnico, »drugi dan pa še vzpon na Triglav in spust v dolino. To je huje od mojega ultramaratona v Ameriki.«

Med tokratnim popotovanjem odkrije, da lahko takšno razdaljo premaga z bistveno manj truda. »Zanimalo me je, kako to narediti, da naslednji dan nisi utrujen.« Ali je torej opravil s tekom? »Nisem,« je odgovoril, »tečem predvsem takrat, ko me kdo spodbudi. Res sem že bil blizu tega, da ga odpravim, vendar je to pospešena fizična aktivnost, ki sproži hiter telesni odziv in te popelje v časovno komoro.«

Za konec še vprašanje, ki (si) ga je postavil v knjigi: Je vse to res potrebno za potovanje k samemu sebi? »Ne, ni nujno. Triglav je v tej knjigi metafora, konkretizacija nečesa, kar lahko vsak udejanja že na gričku za domačo hišo. Vsak si lahko najde svoj Triglav.«