Živeti s knjigami

Najbrž sem ena redkih, ki se med karanteno ni lotila pospravljanja knjižnih polic.

Na družbenih mrežah sem z zavistjo spremljala, kako sta svojo knjižnico urejala Samo in Renate Rugelj in kako je svoje lepe knjige podarjal Andrej Blatnik, in vendar se je »dan D« ves čas odmikal.

V zadnjih štirinajstih mesecih, ko nisem sprejemala obiskov, so njihovo mesto zasedale knjige, kopičile so se na zofi, ob postelji, na pultih, celo na okenskih policah ... Dokler ni ta konec tedna prišla na obisk prijateljica, ki je prebolela covid ...

Uf, kako dolgo me ni bilo, je rekla, ko se je ozrla po malem stanovanju, saj je čisto fino in boemsko, a hkrati imam občutek, kot da sem v antikvariatu pri Cunjaku.
Kako, prosim?

– Znebiti se jih boš morala … Vsaj polovico. Resno, je rekla poznavalsko in se še enkrat zaskrbljeno ozrla po natrpanih knjižnih policah. Kot bi mi kdo zabodel šivanko v srce. Znebiti? Ne, ne, moram jih samo malo bolj urediti, sem se uprla.

Ko je odšla, me je klicala druga prijateljica, če ji posodim roman Dora in minotaver Slavenke Drakulić. Ni problema, sem rekla, še pred nekaj dnevi je bil ob mojem zglavju. Seveda ga ni bilo, izginil je tako skrivnostno, kot se je Dora Maar po razhodu s Picassom umaknila iz javnosti.

Malo zatem me je klical še novinarski kolega, ki je nujno potreboval biografijo Petra Čeferina Nespodobni odvetnik. Virus je bil na »Golobovi polici«, a Nespodobnega odvetnika ni bilo nikjer … Nemogoče. Po lestvi sem se vzpenjala na štirimetrske police s knjigami, da bi stvari prišla do dna.

Đorđić se vrača je še dovolj svež, da je bil na mizi v kuhinji, Leto nevarne bližine je skupaj z Videmškovim Planom B in z rdečo knjigo Novel Čehova varno počivalo ob moji postelji ... A s polic in kupov so padale knjige, ki sem jih prej dolgo iskala ... Vmes se je pojavila biografija Juliana Assangea, ki sem jo nujno potrebovala pred nekaj meseci, na eni od zgornjih polic se je zasvetil Nikola Tesla: Potovanja, teža knjige me je skoraj odnesla z lestve. Kaj dela tam, moral bi biti na polici, rezervirani za Teslo, ki je na dosegu moje, še kar dolge roke.

Nenadoma sem v ihti začela metati knjige s polic, brisati prah, stopati po lestvi gor in dol … v škatlo mi je uspelo zložiti celo nekaj knjig mojih beograjskih, zagrebških in sarajevskih kolegov, ki sem jih hotela odnesti v klet. A so me obtožujoče gledale in sprožile preveč spominov, da bi lahko kar odšle.

Ne bo šlo. Izmučena sem se sesedla med skladovnice knjig na tleh, dokler mi ni s spodnje police padla pred noge knjiga Smrt transhumanizmu, svobodo ljudem. Ob njej pa, da bo ironija še večja, Umetnost pospravljanja. Vdihnila sem in začela znova.

Ljubeče sem obrisala prah z Marčevskih id, Brechtovega Julija Cezarja, Avgusta Johna Williamsa, ... To sem vzela kot znamenje. Knjige govorijo. Tudi z naslovi. Ne dam jih. In ja, hvala za namig: čas bo, da dokončam zgodovinski roman. ​