To ni zimska pravljica na snegu, kjer bi šteli najsodobnejše smučarske naprave, kilometre urejenih prog, številne hotele in velnese. To je tiho ledeno kraljestvo, skrito na jugu avstrijske Koroške. Samo dve uri vožnje iz Ljubljane, v bližini Beljaka in Šmohorja, in le dobre pol urice stran od Mokrin (Nassfeld), največjega koroškega smučišča. Smo na skoraj tisoč metrih višine v osrčju Ziljskih Alp, pri Belem jezeru (Weissensee), ki se od sredine decembra do sredine marca spremeni v 6,5 kvadratnega kilometra veliko ledeno ploskev, največje naravno drsališče v Evropi. Ledeni eldorado, pravijo domačini, izkušnja, kakršne ni mogoče najti nikjer drugje v Evropi.

Belo jezero, dolgo 11,4 kilometra in široko 900 metrov, je najviše ležeče koroško jezero, v katerem se je mogoče kopati (ime je dobilo zaradi krednatega roba značilne bele barve). Zaradi zelo obstojnega in debelega ledu (tudi do 40 cm) so ga v sredini 80. let prejšnjega stoletja odkrili Nizozemci, pri katerih je hit­rostno drsanje nacionalna zabava, tako rekoč sveti šport. O njihovem tradicionalnem tekmovanju Elfstedentocht (Tura po enajstih mestih) se je pisalo že sredi 18. stoletja, redno pa so ga prirejali od začetka 20. stoletja, prvič leta 1909.

Dirka, dolga skoraj 200 kilomet­rov, je potekala po zamrznjenih kanalih rek in jezer, skozi enajst zgodovinskih mest Frizije: Leeuwarden, Sneek, IJlst, Sloten, Stavoren, Hindeloopen, Workum, Bolsward, Harlingen, Franeker, Dokkum. Edini pogoj je bil led, debel vsaj 15 centimetrov po celotni trasi. A z globalnim segrevanjem so težave postajale vedno večje, zadnjo tekmo so lahko izpeljali leta 1997.

Če lahko Bond ...

Rešitev s čvrstim ledom so začeli iskati po Evropi in nikjer drugje niso našli tako stabilno zamrznjenega jezera kot tu. A kako je narod, vajen ravnine, sploh zašel v avstrijske Alpe? Legenda pravi, da sta organizatorja gledala novi film o agentu 007 Dih smrti. Leta 1987 je namreč James Bond na zamrznjenem jezeru vozil svojega aston martina in se boril s preprodajalci orožja v enem najbolj antologijskih prizorov bondiade. Če led zdrži Bonda, bo tudi tisoče drsalcev, so si rekli organizatorji in se napotili proti Avstriji. Čez dve leti so tam že izvedli prvo prireditev, imenovano Alternative Elfstedentocht; 33 let pozneje je Belo jezero cilj januarskega romanja tisočev nizozemskih drsalcev, izjema sta bila zadnja dva januarja, lanski in letošnji, seveda iz epidemioloških razlogov.

In tako je nizozemsko alternativno tekmovanje enajstih mest glavni in najpomembnejši zimski dogodek na jezeru in hkrati menda največji ledeni športni spektakel na svetu z več tisoč aktivnimi udeleženci na 50-, 100- in 200-kilometrski progi. Vsako zimo v Avstrijo odroma okoli 5000 ljudi iz Nizozemske, tekmovanja se udeležujejo rekreativci in profesionalci, vsi skupaj pa za dva tedna zasedejo vse strnjene vasice ob jezeru. Gatschach, Kreuzberg, Naggl, Neusach, Oberdorf, Techendorf, kjer je tudi edini most čez jezero, in Tröbelsberg imajo skupno le 800 prebivalcev. Vrhunec je 200-kilometrski drsalni maraton za profesionalce, pri katerem dosežejo hitrost od 40 do 60 kilometrov na uro, svetovni rekord – 5 ur in 11 minut – pa je bil postavljen leta 2000. Prihodnje leto sledi že 33. tekma in termin je znan: od 21. januarja do 5. februarja.

Na vprašanje, čemu se jezero lahko zahvali za tako obstojen led (ledena plošča namreč pozimi prekrije celotno jezero in je primerna za vse vrste dejavnosti), avstrijski strokovnjaki odgovarjajo, da gre predvsem za višino in tako imenovani učinek bazena, pri katerem hladen zrak ostaja pri gladini vode, pa tudi dejstvo, da na splošno tu ni megle, ki bi zadrževala toploto. Čeprav seveda ne bo mogoče uiti globalnemu segrevanju. Ena od sprememb, ki jo že zaznavajo domačini, so čedalje pogostejši sunki vetra, ki pa so na jezero pripeljali že nove športne discipline, denimo drsanje z jadri, zmaji, padali ...

Vsi, ki obiščejo Belo jezero pozimi, se prepričajo, da je scenografija pravljična. V soncu, oblakih, ob rahli meglici, sončnem vzhodu ali zahodu je jezero, obkroženo z dih jemljočo gorsko panoramo, polno drsalcev in vendar spokojno na poseben način. Na dolgem in ozkem jezeru se množice porazgubijo, dogajanje spominja na skupinsko meditacijo, ki jo ritmično prekinjajo le ostri rezi drsalk. Zlasti pa osupne tako imenovani črni led, zaplate jezera, ki so zamrznile, še preden je zapadel sneg, in odpirajo fascinanten pogled v temne globine jezera, ki so mu na nekaterih delih izmerili tudi 97 metrov globine.

Glavna sezona poleti

»Mi smo veliko več kot smučišče,« pravi Thomas Michor, ki vodi krajevni turistični urad. Edinstvena gorska jezerska kombinacija nam­reč ponuja najrazličnejše aktivnosti: smučanje na bližnjem smučišču na južnem bregu jezera (odlična strmina za otroke, družine, kakšen del pa tudi za zahtevnejše smučarje), tek na smučeh, sankanje, zimske pohode z baklami, potapljanje v ledu, razne igre na ledu, turno smučanje, ribolov na ledu, pohodništvo, kolesarstvo v snegu in ledu. Območje okoli jezera je naravni park z 200 kilometri pohodniških poti in 150 kilometri gorskokolesarskih poti, ki so seveda pomembne predvsem poleti. »Prav v tem smo drugačni od velikih zimskih središč; k nam prihajajo ljudje zaradi kombinacije lahkotnih zimskih športov. To rečem zato, ker ne gre za tekmovanje, ampak za zdravo rekreacijo. Razen Nizozemcev, ki so tu zgolj zaradi drsanja, lahko vsak v enem dnevu poskusi različne športe.«

Michor poudarja, da je njihova glavna sezona sicer poleti, ko naštejejo tudi do 350.000 prenočitev, medtem ko jih je pozimi pol manj, a se število povečuje. »Poleti smo pravzaprav že dosegli svoj maksimum in si več gostov ne želimo, ker bi jih bilo že preveč. V zimskem času pa pogledujemo k alternativam. Nizozemsko tekmovanje je bilo za nas velik dobitek na loteriji, zdaj po treh desetletjih sodelovanja in dveh zimah, ko je tekma odpad­la, pa moramo razmišljati tudi o novi ponudbi. Recimo o kulinariki, temi, ki je vse bolj pomembna. Ne gre samo za slow food presežke, pač pa tudi lokalne specialitete, v zadnjem času so turisti zelo pozorni na to.«

Priznani so kot ena najbolj zelenih turističnih regij, prejeli so milijon evrov za pobudo, ki se usmerja v zmanjšanje emisij, razmišljajo o tem, kako na drugačen način čistiti hotele, ter izkoriščanju energije sonca in vode, želijo umakniti promet od jezera, v prihodnosti bi radi ponudili alternativne rešitve prevoza, od dobrih povezav z vlakom do električnih avtomobilov. Eden prvih kratkoročnih ciljev je, da bi od deset do petnajst odstotkov gos­tov pripotovalo z vlakom.

Ob jezeru, v katerem je, mimogrede, voda pitna, vasice in njihovi prebivalci pišejo skupno zgodbo, od poletja tudi s skupno premium vstopnico, s katero gost dostopa do vseh aktivnosti. Njihova zgodba je večinoma družinska, večgeneracijska, začeli so jo dedi, babice, nadaljujejo jo vnuki, pravnuki. A med številnimi generacijami turizmu predanih domačinov se zlahka zasliši tudi Slovenca, ki je pod smučarsko žičnico najel kočo z gostinskim lokalom, med turisti (prevladujejo sicer Avstrijci in Nemci) pa tudi Slovence vseh generacij.