Cerkev je lahko tudi umetniška in arhitekturna ikona. Ena takšnih je rimskokatoliška cerkev svete Trojice na jugozahodnem obrobju Dunaja. Njen arhitekt Fritz Gerhard Mayr je še vedno živ (lani je praznoval 90. rojstni dan), a ko je govor o tem sakralnem objektu, pogosteje omenjajo človeka, po čigar idejah je bila zasnovana. To je bil kipar Fritz Wotruba. Cerkev svete Trojice na Dunaju je zato znana kot Wotrubova cerkev.

»Ta cerkev je res simbol, za mnoge ima kultni status. To je zanimiva epizoda v zgodovini in umetnostni zgodovini po drugi svetovni vojni,« je dejala Stella Rollig, generalna direktorica avstrijske galerije Belvedere, ob odprtju razstave Wotruba. Smer neba: Cerkev na Georgenbergu. Razstava v dunajskem paviljonu Belvedere 21 je odprta samo še do 30. januarja, še vedno pa je mogoče kadar koli obiskati cerkev svete Trojice na Dunaju.

Njeni kamniti bloki spominjajo na starodavne sakralne zgradbe, kot je Stonehenge. FOTO: Johannes Stoll/Belvedere, Dunaj

Wotrubova cerkev je v jugozahodnem kotičku avstrijskega glavnega mesta, imenovanem Wien-Mauer, v 23. dunajskem okrožju. Stoji na 330 metrov visokem hribu Georgenberg, enem od pobočij Dunajskega gozda. Obiskovalec, ki gre po ulici proti cerkvi, že od daleč vidi, da gre za zgradbo betonskega brutalizma, sloga, v katerem prevladuje goli, masivni beton. Ta slog je bil globalno prisoten v arhitekturi od 50. do 70. let 20. stoletja. Njegov predstavnik je bil tudi slavni arhitekt Le Corbusier. Na prvi pogled se zdi, da je sestavljena iz naključno sestavljenih betonskih kvadrov različnih dimenzij. Pozornejši opazovalec pa hitro ugotovi, da ni tako; stavba izžareva posebno eleganco in velja za izjemen spoj umetnosti, arhitekture in vere.

Umetnik kritičnega duha

Tako kot v mnogih drugih primerih na Dunaju je bil tudi ta nenavadni arhitekturni projekt realiziran počasi, po številnih razpravah, 13 let po predstavitvi ideje. Njegova pobudnica je bila Margarethe Ottillinger (1919–1992), ki je bila leta 1948, v času, ko je bila Avstrija pod zasedbo štirih zavezniških sil, svetovalka avstrijskega ministra za gospodarsko načrtovanje. Z njim se je vozila proti Dunaju iz zahodne smeri. Na mostu čez reko Enns, mejo med ameriško in sovjetsko cono, so sovjetski vojaki avto ustavili, povedali, da so dokumenti Ottillingerjeve ponarejeni, jo aretirali in odpeljali v ZSSR. Tam je bila obsojena na 25 let zapora zaradi domnevnega vohunjenja.

V zaporu je preživela sedem let. Po podpisu avstrijske državne pogodbe in koncu zavezniške okupacije leta 1955 se je vrnila v Avstrijo. V Sovjetski zvezi je bila rehabilitirana leta 1956. Po vrnitvi v Avstrijo je bila do upokojitve v upravnem odboru avstrijskega naftnega koncerna OMV. Zvesta katoličanstvu je v zgodnjih 60. letih prišla na idejo o graditvi karmeličanskega samostana na Georgenbergu, kjer je imela Hitlerjeva vojska med drugo svetovno vojno vojašnico in strelišče. Neki prelat ji je priporočil znanega kiparja Fritza Wotrubo.

Fritz Wotruba med izdelovanjem makete iz gline, skupaj s kavko Hansijem, leta 1967 FOTO: zapuščina Fritza Wotrube/Belvedere, Dunaj

Eden najpomembnejših avstrijskih kiparjev 20. stoletja, Dunajčan Fritz Wotruba (1907–1975), je bil uveljavljen avstrijski umetnik od zgodnjih 30. let, znan po odmiku od figurativnih elementov in njihovi zamenjavi z abstraktnimi, geometrijskimi. Med letoma 1938 in 1945, torej v obdobju, ko je bila Avstrija del Hitlerjeve Nemčije, je z ženo živel v prostovoljnem izgnanstvu v Švici. Mednarodno slavo je dosegel po številnih povojnih razstavah v Avstriji, Nemčiji, Franciji, Italiji, Švici in ZDA. Šestkrat je bil povabljen na beneški bienale in velja za enega najpomembnejših evropskih kiparjev klasične moderne. Po vrnitvi v Avstrijo leta 1945 je bil profesor številnim generacijam študentov mojstrske kiparske delavnice na dunajski Akademiji za likovno umetnost. Umetnik kritičnega duha je močno pripomogel k oživitvi avstrijske umetnosti po drugi svetovni vojni.

Lepota v preprostosti

Zamisel Ottillingerjeve o samostanu na dunajskem Georgenbergu sprva ni bila sprejeta, v zgodnjih sedemdesetih letih pa so jo obudili. V tem, novem poskusu se je odbor, v katerem so bili cerkveni predstavniki, lokalni politiki in direktorji nekaterih večjih podjetij, odločil, da bo na Georgenbergu zgrajena cerkev po zasnovi Wotrube in z Mayrjem kot arhitektom.

Wotruba je že prej dejal, da želi oblikovati nekaj, kar bo pokazalo, da ni treba, da je revščina grda, da se lahko odrekanje zgodi tudi v okolju, ki je lepo in je lahko vir sreče kljub skrajni preprostosti. Preprostost tudi v tem primeru zrcali kvader, pogosta oblika v Wotrubovih delih. Uporabljal ga je ne le v skulpturah, ampak tudi v nagrobnikih, ki jih je izdelal za znane avstrijske umetnike, kot so Adolf Loos, Anton Hanak in Josef Hoffmann. Tudi nagrobnik, ki ga je zase izdelal iz kamna (pokopan je v častnem grobu na osrednjem dunajskem pokopališču), je podoben betonskim blokom cerkve svete Trojice na dunajskem Georgenbergu.

Wotruba je za interier izdelal tudi velik križ, ki je pravzaprav odlitek križa, ki ga je naredil za dvorno cerkev v mestu Bruchsal v jugozahodni Nemčiji. FOTO: Milan Ilić

Wotrubova cerkev, zgrajena je iz 152 betonskih blokov različnih velikosti, je bila dokončana in odprta leta 1976, leto po umetnikovi smrti. Wotruba je najprej želel s pomočjo provincijskega župnika in kamnoseka izdelati gradbene elemente iz granita, a so idejo zavrnili. Zato je izbral beton. Prostornina najmanjših blokov je manjša od enega kubičnega metra, največji pa imajo 64 kubičnih metrov in so težji od 140 ton. So asimetrično razporejeni, med njimi so ozki prostori različnih velikosti. Ti medprostori so zastekljeni, skoznje v notranjost cerkve pronica svetloba. Wotruba je za interier izdelal tudi velik križ, ki je pravzaprav odlitek križa, ki ga je naredil za dvorno cerkev v mestu Bruchsal, nedaleč od Karlsruheja v jugozahodni Nemčiji.

Stavba dunajske cerkve svete Trojice je umetniško, kiparsko delo in ena najmarkantnejših cerkvenih zgradb nasploh. Je izraz Wotrubovega soočanja z mednarodnim umetniškim modernizmom in avstrijsko umetniško tradicijo. Njeni kamniti bloki spominjajo na starodavne sakralne zgradbe, kot je Stonehenge. Ideje o njeni arhitekturi, prostoru in ljudeh v njem povezujejo Wotrubo z drugimi znanimi umetniki in arhitekti 20. stoletja, kot so Max Bill, Aurélie Nemours, Richard Serra, Peter Eisenman, Le Corbusier, Hans Hollein ...