Štirje očetje, šest otrok

Po lanski iz znanih razlogov izpuščeni sezoni tradicionalnega počitniškega konca tedna »očetov in otrok« smo to letos s sicer manjšimi zapleti uspešno izvedli. Ker so nam pri severnih sosedih v enem od smučarskih središč zaradi omikrona nepričakovano, a vljudno odpovedali gostoljubje (zaradi okužb uslužbencev so morali hotel oziroma apartmaje zapreti), je hitro padla spremenjena odločitev – Obertauern.

Ker zaradi strogih omejitev avstrijskih oblasti navala smučarjev in deskarjev ni prav nikjer, se zdi, da je menjava lokacije enostavna, ampak mi smo imeli posebno zahtevo: slovensko govorečega učitelja smučanja. Po izkušnjah sodeč, to niti ni prav velik problem, toda letošnja sezona je posebna tudi glede tega. Zaradi manjšega števila gostov je namreč tudi manj učiteljev smučanja. A smo imeli srečo, v Obertauernu so enega vendarle našli.

Od začetnice do kamikaza

Če začnemo pri koncu: »Ali bi lahko bilo sploh še bolje?« smo bili soglasni po treh dneh smučanja s podmladkom – in seveda vsem drugim (razen zabave), kar gre zraven s takšnim izletom. Tokrat je bila ekipa okrepljena z dodatno članico, skupaj torej štirje očetje in šest otrok, od pet do devet let. Razen enega, ki je že pravi smučarski kamikaze, ter njegovega vrstnika, ki je moral le malo osvežiti smučarsko znanje, pri preostali četverici brez učitelja smučanja ni šlo. Vzrokov je bilo več. Med očeti imava dva težave s koleni, zato morava še sama smučati, milo rečeno, previdno, eden »niti malo nima živcev« ukvarjati se z mularijo, drugi pa je že na začetku povedal, da jih učil ne bo. Tako se nam je že prvi dan pridružil učitelj smučanja Simon. Kot se spodobi za majhno Slovenijo, smo ugotovili, da imamo skupnega kolega in nekaj znancev.

Smučišče se dvigne do nekaj več kot 2300 metrov nad morjem. FOTO: Mitja Felc

Ker je Simon, kot rečeno, Slovenec, se ni zgodil zaplet izpred dveh let z Osojščice (Gerlitzen), ko je nastal manjši komunikacijski šum. S tamkajšnjo smučarsko šolo smo se vnaprej dogovarjali za učitelja smučanja, ki govori slovensko, a smo na koncu presenečeno ugotovili, da je inštruktorica znala od slovenskih besed le »roke na kolena« in »levo«. Kljub temu smo po nekaj urah presenečeno ugotovili, da so njeni učenci šli že na sedežnico. Razumeli sicer niso ničesar, a kretnje očitno delajo čudeže.

Tokrat je bilo posredovanje znanja povsem drugačno. Simon je bliskovito hitro vijugati na snežnih strminah naučil vse, od popolne začetnice naprej, v »nadaljevalnem tečaju« pa celo tako izpopolnil znanje osemletniku, da ga je moral peljati zunaj urejenih prog ter mu pokazati nekoliko bolj adrenalinsko vožnjo s kakšnim skokom.

Za vsak okus nekaj

Smučišče s poligonom za popolne začetnike in vrsto prog različnih težavnostnih stopenj je primerno tako za družinski oddih kot tudi za resnejšo smuko. Skupna dolžina vseh prog je nekaj malega čez sto kilometrov.

Podmladek na snežni zabavi FOTO: Mitja Felc

Za Obertauern je značilna najdebelejša zimska odeja v Avstriji. To je podatek, ki so ga znanstveno dokazali z meritvami skozi več let. Vendar nismo imeli sreče le z belo podlago, ponekod resda tudi umetno, ampak predvsem z lepim vremenom. Tri dni »popolne šajbe«, če se izrazim v smučarskem žargonu.

Krajanov le za vzorec

Ni pa podatek o količini zapadlega snega skozi vse leto edini, po katerem Obertauern izstopa. Premorejo do 9000 nastanitvenih zmogljivosti, stalnih prebivalcev kraja pa je manj kot 300. Tako hoteli kot apartmajski kompleksi so domala vsi v zasebni, družinski lasti.

Pozimi pridejo lastnikom na pomoč sezonski delavci iz vse Evrope, a tudi v tem je njihova usoda enaka kot vseh drugih, ki se ukvarjajo s turizmom. Sezonskih delavcev namreč močno primanjkuje. Lahko bi sicer rekli, da jim gre v tem primeru slabša »letina« zaradi strogih omejitev zaradi covida-19 pravzaprav na roko, saj manj gostov narekuje tudi manj osebja.

Malo manj se strogih omejitev in zdesetkanega števila gostov razveselijo tisti, ki si poleg smučanja želijo druženja in nočnega življenja. Obertauern namreč premore kar nekaj lokalov, katerih slava sega zunaj krajevnih meja. Vsi tako upajo na boljše čase, ko bodo bari lahko obratovali dlje kot le do 22. ure in se v Obertauern spet vrnejo ene najboljših ​après-ski zabav. Te smo, čeprav okupirani s podmladkom, tudi mi kar malo pogrešali.

Sicer pa smo se ob precej umirjenem koncu tedna nazadnje spraševali: »Ali smo se že tako postarali ali pač zresnili?« Dokončnega odgovora še ni. Morda ga bo dalo naslednje potovanje očetov in mulcev.