Ko v nekaj urah petkrat prestopiš poljsko-češko mejo

Pred letom 1920 sta bila Cieszyn in Český Těšín eno mesto Teschen, danes sta kraja last dveh držav, imata vsak svojo denarno valuto in jezik, a sta pravzaprav somestje. Njuno nevidno mejo je mogoče prestopati peš, služita pa kot zgled odličnega kulturnega in družabnega sobivanja po vzpostavitvi schengenskega območja.

S skupino kolegov novinarjev in raziskovalcev iz držav Zahodnega Balkana – Srbije, Bosne in Hercegovine, Albanije, Črne gore, Kosova in Severne Makedonije – smo na povabilo poljske nevladne organizacije KEW (Kolegium Europy Wschodniej) šest dni raziskovali Poljsko in se seznanjali z njenim odnosom do sosednjih držav.

Pot nas je vodila od Krakova do Vroclava in nas sredi študijske ture pripeljala tudi v Český Těšín. Pred dobrimi stotimi leti sta bila Cieszyn in Český Těšín ločena z reko Olzo, imenovala sta se Teschen in sta spadala pod Avstro-Ogrsko. Po prvi svetovni vojni so mesto razdelili, zahodni breg je postal češkoslovaški, vzhodni pa je pripadel Poljski. Pred in med drugo svetovno vojno sta se mesti pod poljsko in nemško okupacijo spet prisilno združili, a le začasno, do konca morije; leta 1945 so ju namreč znova ločili.

Občutka, da se sprehajam iz ene države v drugo, da torej nenehno prestopam mejo, nisem imela, vsaj ne, dokler se mi oko ni ustavilo na modri tabli z napisom Republika Poljska (oziroma Češka). Kar me je že nemudoma precej presenetilo, je bilo, kako prazen je bil Český Těšín, ko se je zvečerilo. Ko sva se s kolegico iz Bosne in Hercegovine vračali v hotel, na ulicah skorajda ni bilo žive duše, čeprav smo se naokrog potikali sredi delovnega tedna. Morda ob koncih tedna mesto zaživi, kdo ve. Na poljski strani je vsekakor bolj živahno, tudi mesto je po mnenju mnogih bolj slikovito, predvsem po zaslugi starega mestnega jedra.

Vzporednice z Gorico in Novo Gorico so se nenehno porajale same po sebi. Zgodovina »naših« dveh naselij je nekoliko drugačna, a enako zapletena, tudi zgodbe ljudi in njihove usode z obeh strani meje so si podobne. Eden od prebivalcev je omenil, kako neverjetno je bilo med pandemijo koronavirusa spet imeti zaprt prehod, meja je znova zarezala v vsakdanje življenje prebivalcev in vsaj v najstarejših obudila spomin na nekdanje, »svinčene« čase.

Narazen, a kulturno in družabno skupaj

Cieszyn ima okrog 36.000 prebivalcev, njegov češki »brat« pa po najbolj svežih podatkih iz letošnjega leta približno 23.300. Mesti skupaj predstavljata pomembno prometno središče med severno in južno Evropo; do leta 2007 je bila med njima celo postavljena največja cestna mejna kontrolna točka med Poljsko in Češko.

Leta 2021 so etnični Poljaki predstavljali dobrih 14 odstotkov prebivalstva v češkem delu in tudi danes je mesto pomembno kulturno in izobraževalno središče poljske manjšine na Češkem. Med obiskom ene od tamkajšnjih osnovnih in srednjih šol smo doživeli krasen sprejem in se prepričali, da sobivanje tako več različnih generacij kot dveh narodov in kultur odlično deluje. Šolarji in dijaki govorijo oba jezika, prav tako njihovi starši in velika večina učiteljev.

Český Těšín je vsaj bežno povezan tudi s Slovenijo – prvi postanek naše jezikovno in narodnostno mešane skupine je bila knjigarna, v kateri sem na polici ugledala nekaj izvodov prevedenih pesmi Srečka Kosovela. Krasno ga je bilo videti ob Olgi Tokarczuk; knjigarne so eden od krajev, kjer je pestrost jezikov in kultur zagotovo nekaj najbolj pozitivnega. Med policami otroških knjig in stojalom z dnevnim časopisjem in revijami nas je sprejel vodja knjigarne Roman Wirth, ki se je tega posla priučil od svojega očeta. Vsa družina Wirth je že desetletja povezana s knjigami – največji del posla jim predstavlja sodelovanje s šolami.

Še ena od postaj, na katerih se ob obisku poljsko-češkega somestja izplača ustaviti, je kavarna Avion, svojevrsten simbol mesta in časa, nahaja se ob Mostu prijateljstva v delu Český Těšín, je pa replika znamenite istoimenske restavracije in kavarne iz časov prve republike. Med letoma 1933 in 1939 je bil Avion središče družabnega življenja, zaradi bližine meje so se v njem srečevali tudi tihotapci. K vzpostavitvi, razvoju in ohranjanju tako trgovskih stikov kot tudi kulturnega življenja s sosednjimi državami so veliko prispevali Judje, ki so v Český Těšín prišli v začetku 18. stoletja.

Leta 1938 je bilo v mestu že okrog 1300 Judov, v Cieszynu pa okrog 1500, a so skorajda vsi izgubili življenje v koncentracijskih taboriščih, nacisti so uničili tudi večino sinagog. Danes v Těšínu stoji le še ena sinagoga, ki jo uporabljajo kot poljski kulturni center. Močna kulturna vez, ki je stkana med obema mestoma, me je navdihnila z upanjem, da se bo morda nekaj takega prihodnje leto rodilo tudi med Gorico in Novo Gorico.

Prevajalec in novinar Nikodem Szczygłowski, naš »neuradni« vodič na študijski turi, je na vprašanje, kaj on sam vidi kot največjo dodano vrednost sobivanja obeh mest, odgovoril: »Cieszyn je eno najstarejših mest na ozemlju današnje Poljske z edinstveno in zelo težko zgodovino. Po prvi svetovni vojni je bilo razdeljeno zaradi poljsko-češkega spora, zaradi katerega je pozneje nastal Český Těšín (pred razdelitvijo je bil Těšín predmestje okrožja v bližini železniške postaje). Po münchenski konferenci leta 1938, ki je odločila o usodi Češkoslovaške, so Český Těšín zasedle poljske enote, v mestu se je nadlegovalo Čehe, prej, v medvojnem obdobju, je poljska manjšina doživljala različne znake diskriminacije od češkoslovaških oblasti. Po drugi svetovni vojni je reka Olza znova razdelila obe mesti, na mostovih je nastala meja – za večino prebivalcev zelo težko prehodna.«

Ko so poljski vojaki skupaj s sovjetskimi enotami sodelovali pri zatrtju praške pomladi leta 1968 v okviru operacije Donava, so mostove čez Olzo zaprli, je nadaljeval. »Dolge vrste Poljakov so se v poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih zbirale pred mostovi, da bi na Češkoslovaškem kupili blago, ki ga v Ljudski republiki Poljski v časih ugašajočega komunističnega režima in takoj po njegovim padcu ni bilo mogoče dobiti. Šele leta 2008 je meja na mostovih dokončno padla in mesto je znova dobilo priložnost, da deluje kot en skupni organizem – tako kot v časih avstro-ogrske monarhije. Vsakič, ko se sprehodim po mostu čez Olzo, se spomnim težke zgodovine tega kraja in sem vesel, da je mesto verjetno najboljši primer delovanja schengenskega območja v praksi v našem delu Evrope.«

Miklavževa rotunda

Če bi morala sama najti skupni imenovalec med mestoma – že tam sem bila zmedena, ali naj uporabljam ednino ali dvojino, in nič drugače ni, ko pišem te vrstice –, bi bil to najbrž tramvaj; morda bi našla še kakšnega, če bi tu ostala več dni, a naj bo za začetek ta asociacija dovolj. Že ob prestopu Mostu prijateljstva smo ugledali rdečega lepotca, ki je kraljeval ob strugi reke Olze. Replika tramvaja je popolna kopija tramvaja, ki je nekoč vozil med mestoma – še zmeraj so povsod posejane tračnice; zgodbo o nekdanjem prevoznem sredstvu upravi obeh mest uspešno izkoriščata za spletanje turistične zgodbe.

Tik pod bleščečim rdečim tramvajem so bile med našim obiskom še zmeraj vidne posledice nedavnih poplav, ki so prizadele tako Poljsko kot Češko in še številne druge države. Presenetljivo je, kako hitro so domačini počistili okolico reke Olze. Možnosti za mirno preživljanje prostega časa na teh koncih Češke in Poljske je obilo.

Eden najlepših kotičkov našega potepa je bila zame okolica grajskega griča v Cieszynu, predvsem rotunda sv. Nikolaja, najstarejša zidana stavba v Šleziji in eden redkih primerov romanske arhitekture na Poljskem. Veliko o vrednosti omenjenega spomenika pove dejstvo, da je njegova podoba na bankovcu za dvajset zlotov. Rotundo so zgradili v 12. stoletju in je najprej služila kot grajska cerkev, nato pa kot kapela.

Mirnost zelenega parka me je spomnila na domače neobljudene kotičke – morda smo imeli zgolj srečo, da smo bili v okolici rotunde skoraj povsem sami in smo se lahko naužili miru in tišine, kar je bila dobrodošla sprememba po obisku Krakova. Tudi sicer je park oddajal neke dobre vibracije; kot je najbrž z vsemi neznanimi kraji, ko jih človek prvič obišče in se v njih »najde«.