![»Lahko bi gojila koze, a sva vedela, da te pametne živali nenehno tuhtajo samo, kako bi ušle iz ograde, ovce zahtevajo veliko pozornosti, konji so na Krasu vsepovsod, oslov pa nima nihče, čeprav so tako simpatični in po mojih izkušnjah tudi najmanj zahtevni med rejnimi živalmi,« pravi Stane Sušnik. FOTO: Brane Maselj](https://www.delo.si/media/images/20230424/1429997.width-660.jpg?rev=1)
Galerija
Neomejen dostop | že od 9,99€
Da opustimo, kar nam je znano, ali kakor se danes popularno reče, svojo cono udobja, potrebujemo nekaj poguma. Stane Sušnik ga je pokazal kar nekajkrat v življenju. Sredi novinarske kariere, posvečene glasbenemu urednikovanju, ga je zaneslo v hortikulturo in vrtove in iz Ljubljane se je preselil na Kras. Še bolj nenavaden obrat se mu je zgodil nekaj let pred upokojitvijo, ko ga je prevzela ljubezen do – oslov. O svojih zgodah in nezgodah na karierni poti pripoveduje, kot da gre samo za zgodbe, ko pa se, zdaj že izkušeni oslerejec, razgovori o svojih sivčkih, je to njegovo življenje.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Berite Delo 3 mesece za ceno enega.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji