V nadaljevanju preberite:

Zamišljeno in s precej truda išče stične točke postavljenih vprašanj in svojega bogatega življenja, ob njem sedi njegov prijatelj Igor Ravnik, ki je s toplino in strpnim razumevanjem pogovor pravzaprav ves čas bogatil, vmes se včasih pojavi gospod Parkinson. Soba v Domu starejših občanov Kolezija je prijazno opremljena in dovolj velika, da smo se udobno posedli, na steni so fotografije Zvonetovih najbližjih. Pod oknom se v zelenju razrašča pomlad.

"Sem v letih, živim s parkinsonovo boleznijo v DSO. Kakšno je življenje v domu? Naj izrazim željo, da bi bilo urejeno tako, da je vse usmerjeno v pomoč in strežbo za človeka, 'ki poje in zlo ne misli' ..."