Samota ubija hitreje kot pomanjkanje denarja

Ljubljana – Odkar je izbruhnil koronavirus, so se potrebe po pomoči spremenile, v ospredju so zdaj predvsem potrebe po druženju, ugotavljajo v Združenju invalidov – Forumu Slovenije (Zifs), v katerem od leta 2002 izvajajo socialni program Veriga psihosocialne oskrbe in druženja. Od sredine marca, ko se je začela epidemija covida-19, so pri svojih uporabnikih, invalidih in drugih ranljivih skupinah, opravili več sto obiskov, skupaj s telefonskimi pogovori.

Na terenu običajno šest izvajalcev oziroma izvajalk obiskuje invalide in druge ranljive skupine. Stiki so prostovoljni, na željo uporabnika, ali pa po priporočilu socialnih služb, in so za uporabnike popolnoma brezplačni. Med krizo zaradi koronavirusa so opazili, da so najbolj potrebni oskrbe prav invalidi, bolniki in ljudje s kombiniranimi motnjami v domovih za starejše, zato so začeli obiskovati tudi njih.

Eni redkih, ki niso pozabili na najbolj ogrožene

Po zakonu o invalidskih organizacijah je namreč lahko program namenjen tudi ljudem, ki niso člani invalidskih organizacij ali društev, ker članstvo ni pogoj za uporabo teh programov. »To se nam zdi popolnoma prav, saj je najpomembnejša potreba po pomoči, ne pa pripadnost določeni organizaciji ali društvu,« pravi predsednik Zifsa Borut Pogačnik, sociolog, psihoterapevt in priznani grafolog.

V času krize so opazili, da so med redkimi, ki niso pozabili na najbolj ogrožene in svoje delo usmerili nanje, predvsem jim pomagajo pri premagovanju osamljenosti, izoliranosti in samoizoliranosti. Republiški štab za civilno zaščito jih je že v začetku krize uvrstil med organizacije, ki zagotavljajo tovrstno pomoč, to pa je bila za Zifs potrditev, da že skoraj dve desetletji delajo, kar uporabniki nujno potrebujejo. »Kriza je pokazala in še kaže, da smo izjemno močna in po številu skromna organizacija, ki se je prav v tem času izkazala za zelo potrebno,« poudarja Pogačnik.

Od prinašanja zdravil do prižiganja sveč

»Tisto, kar je morda najmanj vidno, je človeška bližina, zato poleg drugega izvajamo tudi psihosocialno oskrbo in druženje. Številna poročila medijev, pa tudi vseh drugih, ki so zaskrbljeni zaradi domske oskrbe, ter ljudi, ki živijo na svojem domu in nimajo sorodnikov, znancev in prijateljev, so popolnoma utemeljena. Samota ubija hitreje in celoviteje kot morda kakšno manjše pomanjkanje materialnih sredstev,« ugotavlja Pogačnik.

Že 16. marca, ko je bila razglašena epidemija, so svoje izvajalce prosili, naj po telefonu pokličejo stalne uporabnike ali pa z njimi navežejo stik prek računalnika, če ga imajo, da se bodo lahko z njimi pogovarjali in jim dajali psihosocialno oporo. Uporabniki jih pogosto prosijo, da izvajalci programa namesto njih kaj opravijo, na primer pomagajo pri navezavi stika z zdravstvenimi ustanovami zaradi receptov, prinašajo zdravila iz lekarne, med drugim prižgejo svečo na pokopališču svojcem ob obletnici smrti.

Za dnevno varstvo invalidov nimajo prostora

Vsa leta, tudi letos, program denarno podpira Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Sloveniji (Fiho). »V preteklih letih pri pridobivanju sredstev nismo bili uspešni na ministrstvih, le delno pri občinah, za kar upamo, da se bo spremenilo, saj so letos zaradi vsega naštetega stroški zelo narasli. Prav tako nimamo svojih prostorov, kjer bi lahko izvajali posebne socialne programe, na primer dnevno varstvo invalidov, ki so naši uporabniki,« razlaga Pogačnik.



V času krize, ki se nadaljuje in poglablja, so ugotovili, da je bila odločitev za dežurno psihosocialno pomoč in oporo invalidom ter drugim ranljivim skupinam, ki deluje na brezplačni telefonski številki 041 381 679 v okviru projekta Veriga psihosocialne oskrbe in druženja, več kot umestna. Opažajo, da so med klicatelji čedalje pogostejši simptomi, kot so razdražljivost, dezorientiranost, depresivnost, anksioznost, tesnobnosti in neutemeljene bojazni. Pandemija je povzročila tudi težave s paniko zaradi številnih umrlih, strahu ljudi, da bodo zboleli, finančnih težav, izolacije in samoizolacije ter zaradi zmanjšanja stikov z okoljem.

Težave z duševnim zdravjem

Pomoč izvaja Borut Pogačnik, ki je za to strokovno usposobljen in je že delal v podobnih razmerah, med drugim v času vojne za Slovenijo, ko je bil tiskovni predstavnik mesta na ljubljanskem Magistratu in so ga mnogi občani v obdobju, ko še ni bilo mobilnih telefonov, prosili za nasvet kar na domačo telefonsko številko. Kot pravi Pogačnik, so verjetno nekatere omenjene težave povezane s prebolelim covidom-19, vendar ljudje tega niti ne vedo, ker niso imeli posebno opaznih fizioloških težav, ampak so se te pokazale v duševnem zdravju. To je namreč lahko omajano tudi zaradi tovrstnih neugotovljenih posledic koronavirusa.



»Ljudi, ki nas kličejo ali se na nas obrnejo po elektronski pošti, ne sprašujemo po njihovi identiteti in socialnem statusu. Strokovno znanje pa nam dovoljuje, da jih prosimo za nekaj anamneze, ker tako lahko ugotovimo, ali so že bili uporabniki podobnih storitev v preteklosti in ali so bili ali pa so še v določenih terapijah pri obravnavi v javnem zdravstvu. Ker so to strogo zaupni podatki, ne delamo nobenih posebnih zapisov, saj tega tisti, ki potrebujejo nasvet, ne želijo. Prav tako jih ne sprašujemo po naslovu in drugih okoliščinah, ki bi lahko razkrile njihovo identiteto,« sklene Pogačnik.