V času epidemije so se pokazale vse slabosti pri oskrbi starejših

Zanimalo nas je, kje so se pokazale največje pomanjkljivosti v spopadanju z novim koronavirusom in ali smo se dovolj hitro naučili, kako obvladovati epidemijske težave v domovih za starejše. Sogovornike smo vprašali tudi, kakšne so rešitve, ki jih moramo uresničiti takoj, ne šele čez nekaj let, da bomo lahko pomagali starejšim in s tem celotni družbi. Vsi poudarjajo, da je nujno treba takoj sprejeti dober zakon o dolgotrajni oskrbi.
 

Kaj nas je v letu, ki ga je zaznamoval koronavirus, najbolj prizadelo in se potrdilo tudi v drugi »fazi« epidemije? So bili odločevalci premalo pozorni na naslednje valove epidemije?
 

Biserka Meden Marolt,
predsednica Srebrne niti - združenja za dostojno starost

Covid-19 nas je vse presenetil in nam temeljito spremenil življenje. Zaradi okužb, ki so se razširile (tudi) zaradi neustreznih ukrepov in pomanjkljivosti v oskrbi, je umrlo preveč starejših. V času epidemije so se na področju skrbi za starejše pokazale vse slabosti, ki so posledica neustrezne skrbi v najmanj zadnjih dvajsetih letih. Za domove starejših je odgovornih (pre)več odločevalcev, zato ukrepanje ni bilo pravočasno in dovolj učinkovito. Poleti so odgovorni zamudili priložnost, da bi se bolje pripravili na drugi val.



Janez Sušnik,
predsednik Zveze društev upokojencev Slovenije

Premalo smo bili pozorni, ko so se s smučanja v Italiji in Avstriji domov vračali prvi znanilci covida-19. Tudi zdravstveno osebje še ni imelo predstave o tem, kaj se napoveduje. Začelo se je pri obiskih in oskrbovanju v domovih za starejše, posledično je virus prerasel v epidemijo in pandemijo. Od 105 domov pri nas je bilo veliko takih, v katerih je vodstvo domov v trenutku prepovedalo obiske domačih in uvedlo testiranje zaposlenih. Kdor je vztrajal pri takih odločitvah, je preprečil najhujše. Pozneje se je virus hitro širil, in ko smo stopali v poletje, so bila dovoljena potovanja v druge države, na Hrvaško, žal, s skromno popotnico navodil. Velika žarišča v Italiji, Španiji in tudi drugod ne bi mogla obiti Slovenije. Ujeti smo bili v pajčevino, spleteno po vsej Evropi. Na drugi val septembra pa nismo bili pripravljeni, in ker ni bilo zamaška, je duh ušel iz steklenice.

Dr. Jože Ramovš,
predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje

Prizadeva nas negotovost. Srečujemo se z naravno silo, ki jemlje življenja ljudem, povzroča svetovni gospodarski zastoj in ogroža blaginjo, vsakdanje življenje pa nam utesnjuje. Evropski in slovenski odziv je bil v prvi in drugi fazi epidemije večinoma zrelo iskanje rešitev in krepitev solidarnosti v skupnosti. Zdravstvena stroka od začetka pandemije nadčloveško gara pri zdravljenju in preprečevanju širjenja epidemije, oblast dela pri nas in po svetu, kar zna in zmore v novih razmerah za reševanje akutnih problemov in ohranjanje vitalnih sistemov šolstva, zdravstva, kulture in gospodarstva, od katerega je odvisna blaginja vseh. Manjšina pa tudi v tej stiski ponavlja zgrešen vzorec 20. stoletja, ki je omejen na samozadostnost lastnega mnenja in iskanje krivcev za težave v drugih; ta vzorec je v 20. stoletju povzročil vojne in diktature, ogrozil naravne vire in oslabil solidarnost. Pandemija ni samo test duševnega in socialnega zdravja v skupnosti, ampak je izzvala tudi krepitev solidarnosti – te osnovne socialne imunske zmožnosti za preživetje in razvoj vsake družine in skupnosti.



Denis Sahernik,
sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije

V drugem valu epidemije se je izkazalo, da domovi za starejše izjemno težko preprečijo vdor virusa, če je epidemiološka slika med prebivalstvom tako zaostrena, kot je v Sloveniji. Poglavitno težavo pri preprečevanju širjenja okužb namreč predstavljajo asimptomatski posamezniki, ki ne kažejo nobenih znakov okužbe, pa naj si gre za zaposlene, stanovalce, ki so se recimo vrnili iz bolnišnic, ali svojce. Ko je enkrat virus v domu, je zaradi prostorskih in drugih pogojev zelo težko preprečiti nadaljnje širjenje. 

Kje so se nastale največje pomanjkljivosti,  zaradi katerih je bilo težje obvladovati in rešti težavezaradi covida-19 pri starejših; zlasti v domovih za starejše in nasploh, tudi pri tistih, ki živijo sami v svojih domovih?

Biserka Meden Marolt

Prizadeti in ogroženi so bili vsi starejši: strah pred neznano boleznijo, premalo jasnih informacij, predstavljenih na razumljiv in sočuten način, nedostopnost zdravstvenih uslug, ukinitev javnega prometa, omejevanje socialnih stikov – vse to je imelo hude posledice na odpornost starejših, ki so hitreje podlegli bolezni.
Največja slabost je, da še vedno nimamo sistemsko urejene dolgotrajne paliativne oskrbe niti doma niti v institucijah. Druga slabost je pomanjkanje usposobljenega kadra, kar je posledica nesprejetja kadrovskih normativov v socialni oskrbi in zdravstveni negi ter nezadostnega nagrajevanja vseh teh deficitarnih poklicev na področju skrbi za starejše.
Tudi prostorske zmogljivosti v domovih starejših so onemogočale primerno izolacijo okuženih, zato smo večkrat poudarjali, da je treba zagotoviti zunanje regijske centre za okužene s covidom-19 (ali neokužene) in več postelj v negovalnih bolnišnicah.
Za zelo slabo pa se je izkazala pretirana socialna izolacija. V večini domov starejših so bili obiski z razglasitvijo epidemije popolnoma ukinjeni in v delu leta strogo omejeni na, denimo, 15 minut na teden in podobno. Osebe, ki so potrebovale veliko pomoči pri hoji, so obsedele oziroma obležale, ker je bilo osebja premalo, sorodniki in prostovoljci pa so imeli zaprta vrata. Kakšno je stanje v celotni populaciji starejših, se bo pokazalo šele, ko bo narejena temeljita analiza. Osebam z demenco se je stanje zelo poslabšalo, imajo težave z govorjenjem, in sorodnikov, ki jih niso videli nekaj mesecev, ne prepoznajo več.

Janez Sušnik

Upokojenci smo se zelo hitro odzvali na poziv »Ostani doma«. Izdali smo navodila vsem 503 društvom po Sloveniji, naš program Starejši za starejše pa se ni mogel distancirati od svojih varovancev, predvsem tistih, ki potrebujejo pomoč na svojem domu. Skupaj s svojci, CZ, Rdečim križem smo izkoristili vse možnosti pomoči z dostavo zdravil, hrane, stikov z zdravniki, CSD in drugo. Tudi s telefoni v rokah, pod okni stanovanj, na socialnih omrežjih, s pomočjo lokalne skupnosti smo urejali najnujnejše, prostovoljke so šivale zaščitne maske, ko jih še ni bilo v trgovinah. V posameznih DSO pa so se dogajale prave drame, saj zdravi in bolni ne morejo ležati v neposredni bližini. Zaradi prepozno sprejetih ukrepov, premalo kadra in slabim nadzorom pretoka obiskovalcev in obolelega osebja, je bil smrtni davek v domovih velik. Zaradi vsega naštetega naša država danes beleži neslavne rekorde umrljivosti na tisoč prebivalcev. Politika in stroka nista bili vedno uglašeni in po obvestilih na televiziji je ljudi postalo strah in nastopil je čas zavedanja, da so ukrepi in navodila zato, da se jih spoštuje!



Dr. Jože Ramovš

Poleg navedenih pomanjkljivosti v razvijanju kohezivne skupnosti se te pri nas kažejo tudi v zaostankih v razvoju zdravstvenega in socialnovarstvenega sistema. Imamo dobre zdravnike in sestre, ki jih radi zaposlujejo po Evropi, naš sistem pa kar ne more iz tranzicijskega inkubatorja. Najbolj prizadeti so bili domovi za starejše ljudi. Te naše velike institucije so bile zgrajene in delajo po modelu oskrbe, ki je bil vzpostavljen pred pol stoletja. Sodobni majhni domovi v krajevnih skupnostih so pred to in vsako epidemijo gripe za oskrbovance in oskrbovalce podobno varni kakor življenje v družini ali delovni skupini. Evropske države, ki so pred četrt stoletja uvedle sistem integrirane dolgotrajne oskrbe v lokalni skupnosti, so v razvoju sodobnih oskrbovalnih programov – predvsem pomoči pri oskrbi doma – že daleč pred nami. To je ena od velikih udarnih »lukenj« na naši družbeni cesti.

Denis Sahernik

Dve glavni in po našem mnenju ključni zahtevi nista bili izpolnjeni – vzpostavitev vnaprej pripravljenih zunanjih enot in kadrovskih ekip. V skupnosti smo že od konca marca predlagali vzpostavitev regijskih centrov, ki bi bili znani vnaprej in bi imeli tudi vnaprej zagotovljene kadre. Žal je obveljalo, da mora imeti dom pripravljeno sivo in rdečo cono znotraj doma, druge rešitve pa se iščejo šele, ko same zmogljivosti v domu, v rdeči coni, ne zadoščajo več.
Če bi imeli vzpostavljene zunanje regijske enote za okužene stanovalce, bi domovi lažje obvladovali okužbe in bi si tudi lahko bolj medsebojno pomagali s kadrom. Hkrati bi lažje zagotavljali prijetnejše bivanje zdravim stanovalcem.

Katere so tiste pozitivne rešitve in priložnsoti, ki jih moramo uresničiti takoj, da bomo pomagali starejšim in s tem celotni družbi? Takoj pomeni hitro, ne čez nekaj let, kakor se dogaja, na primer, z zakonom o dolgotrajni oskrbi!

Biserka Meden Marolt

Takoj je treba omogočiti več socialnih stikov. Domovi starejših ne smejo biti zapori. Glede zagotavljanja zaščitne, varovalne opreme je znanih veliko dobrih zgledov, na primer zbliževalnik. Pristojna ministra morata takoj podpisati prenovljene, strokovno utemeljene kadrovske normative za socialno oskrbo in zdravstveno nego.
V sedmi paket ukrepov za blažitev posledic epidemije (PKP7) nikakor ne sodi ukinjanje sklada nevladnih organizacij in izenačitev izobrazbene ravni za tiste s srednjo in fakultetno izobrazbo v zdravstveni negi, ker bo to slabo za paciente.
Takoj je treba okrepiti patronažno službo, ki ima dobro mrežo, a premalo možnosti za preventivno delovanje, ki prepreči marsikatero resno obolenje oziroma stanje. Povečati možnosti pomoči na domu – več sredstev za te namene in novi profili na področju izobraževanja. Spremeniti kriterije za dodatek za pomoč in postrežbo, da ga bo deležno več tistih, ki si pomoči zaradi nizkih pokojnin ne morejo privoščiti. Varstveni dodatek naj bo podeljen avtomatično, brez zapletenih birokratskih prošenj. Zagotoviti je treba nove kapacitete za sodobne institucionalne oblike (so)bivanja starejših, ki niso sposobni samostojnega življenja. Takoj, iz veljavnih sredstev EU za premagovanje epidemije.
Nujno bi morali čim prej sprejeti zakon o dolgotrajni oskrbi.

Janez Sušnik

Starejši so najranljivejši, ker ima vsak tretji od njih še kakšno spremljajočo bolezen in njihovo telo ni odporno proti tako agresivnemu virusu. Prav zato smo 23. decembra spet izdali navodila na podlagi priporočil NIJZ, da moramo biti spoštljivi do sebe in drugih, da moramo ostati doma ali pa oditi v naravo posamično, če osebe niso iz istega gnezda.
Dolgoročna rešitev so klasični domovi za starejše, negovalni domovi in domovi za najtežje bolnike. To naj bi bila temeljna naloga vsake vlade, da bomo na prihodnje udare bolj pripravljeni in nam ne bo treba razmišljati, kam koga premestiti. Preventivni in varnostni ukrepi naj bi vključevali osebje, ki bo strokovno usposobljeno, da oskrbovanci ne bodo prepuščeni samim sebi. Morda nas bo rešilo cepivo?! Dobra novica je, da dobivamo cepivo priznanega farmacevta Pfizer, pozneje pa še cepivo družbe Moderna. Ti cepivi naj bi bili najbolj napredni in veseli bomo, če bo cepljenje uspešno, preden nas bo doletel tretji val.

Dr. Jože Ramovš

Marsikaj se dogaja ustvarjalno že zdaj med epidemijo: od osebnih iniciativ za pisanje in telefoniranje osamljenim, sosedske pomoči, delovanja humanitarnih organizacij do vladnih ukrepov za preživetje materialno najbolj ogroženih in delovanje gospodarstva. Nujno je takoj sprejeti dober zakon o dolgotrajni oskrbi.
Njegov predlog, ki je bil v javni razpravi na začetku drugega vala epidemije, je vsaj malo odprl vrata za javno pomoč oskrbi doma in temu, da občine prevzamejo organizacijo dolgotrajne oskrbe za svoje občane – tako kakor imajo ves čas odgovornost za organiziranje otroškega varstva. Gre za to, da občine v resnici dobijo možnosti in finančne vire, da bodo lahko za to skrbele. Ker slovenske vlade tega niso naredile že predvčerajšnjim, je nujno danes, da bomo obvladovali oskrbo jutri. Jutri jo bo zaradi staranja prebivalstva potrebovalo dvakrat več ljudi. Upajmo, da ne bo več take epidemije, bo pa vsako leto gripa. Potrebujemo sodobne programe za oskrbo doma in v krajevni skupnosti tudi zaradi gripe – in zaradi ducata drugih razlogov, ki so navzoči nenehno, da bo sistem oskrbe kadrovsko in finančno vzdržen ter human.

Denis Sahernik

Epidemija je razkrila posledice dolgoletnega zanemarjanja področja skrbi za starejše – od tega, da smo premalo vlagali v domove, in to velja tako za gradnjo novih kot obnovo sedanjih domov, do tega, da že več kot 15 let neuspešno pripravljamo zakon o dolgotrajni oskrbi. Nujno potrebujemo dober zakon o dolgotrajni oskrbi, ki bo deležen najširše podpore vseh deležnikov. Prav tako moramo pospešiti vlaganje v nove in dosedanje zmogljivosti ter v razvoj sodobnih storitev in vrst pomoči za starejše.
Nujna je tudi prenova zastarelih kadrovskih normativov, ki niso sledili spremenjenim potrebam stanovalcev. Domovi se zato v zadnjih nekaj letih resno spopadajo s pomanjkanjem kadra, predvsem na delovnih mestih do pete stopnje izobrazbe. Kadrovsko krizo občutijo tako naši stanovalci kot tudi zaposleni, ki so zato še dodatno obremenjeni – in to v dejavnosti, v kateri je delež invalidov med zaposlenimi že zelo nadpovprečen. Niso se postarali le stanovalci, ki prihajajo v domove z vse večjimi zdravstvenimi težavami, postarali so se tudi naši zaposleni.