V nadaljevanju preberite:

V dolgoživi družbi, kjer mora pomembno vlogo imeti vseživljenjsko izobraževanje, je bolj kot kdaj prej potrebno meduniverzitetno sodelovanje in povezovanje. Slovenske univerze, predvsem večje, so še daleč od tega, da bi bile fleksibilne, hitre, okretne in odzivne. Eden od ključnih vzrokov je strah pred spremembami v negotovi družbi, ki jo vodijo predvsem interesi kapitala.

Tudi na univerzah, kjer je veliko profesorjev starejših od 50 let, bi bilo potrebnega več medgeneracijskega sodelovanja, so razmišljali razpravljavci, sedanji in nekdanji rektorji in prorektorji slovenskih univerz ter predsednica Academicusa, kluba upokojenih profesorjev reške univerze, na okrogli mizi o univerzi v dolgoživi družbi in strategijah izobraževanja starejših na univerzah v Sloveniji. Potekala je na konferenci Angažirana univerza v dolgoživi družbi na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Slovenske univerze bi morale postati bolj odprte in razmisliti, kako lahko prispevajo k temu, da bi se dolgoživost nadaljevala. Specifika starosti je odprtost do možnosti različnih izbir, tako o tem, kdaj se upokojiti, kar je tudi osebna, ne samo družbena odločitev, kot glede upoštevanja potreb po izobraževanju. Postavlja se vprašanje, čemu naj bo namenjeno izobraževanje – osebni rasti ali večji zaposljivosti? Tako se dogaja, da univerze proizvajajo kadre, ki ne dobijo zaposlitve. V nadaljevanju nastaja vprašanje, kakšne možnosti doizobraževanja ponujajo za spremembo kariere. Eden od odgovorov so mikrodokazila, do katerih pa so mnogi kritični in jih prezirajo. Nastaja tudi vprašanje, kako lahko univerze pomagajo, ko se ljudje pripravljajo na odhod v pokoj.