Nekoč so starost enačili z revščino

Vrednote v dobi meščanstva kažejo nekatere stereotipne podobe o starosti, ki so prispevale k današnjemu dojemanju tega življenjskega obdobja v zahodnih družbah. V 19. stoletju je starost veljala za obdobje slabega zdravja, zmanjšanja premoženja in moči. Pojavljali so se tudi drugačni pogledi na starost, za katero so značilne izkušnje in včasih tudi večja samostojnost.

O odnosu do starosti in starejših v drugi polovici 19. stoletja so razpravljali strokovnjaki na spletni delavnici Starost in staranje v stoletju meščanstva, ki jo je pripravil Inštitut za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča (ZRS) Koper. Delavnica je potekala v okviru projekta Kulturno-zgodovinski vidiki staranja, ki ga financira Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

Devetnajsto stoletje je pomembno za preučevanje starosti, ker strokovnjaki v obdobju meščanske etike razpolagajo z veliko bolj zanesljivimi podatki o starosti posameznika in hkrati s podatki o velikosti populacij. Za čas pred tem lahko ugotavljajo zgolj to, da je bil delež starejših opazen in da so nekateri med njimi dočakali visoko starost, denimo nad 90 let, kar pa velja tudi za 19. stoletje. Med starejšimi od 60 let je bilo praviloma več žensk. Obenem je povprečna življenjska doba v 19. stoletju zaradi visoke otroške umrljivosti varljiv podatek. V okviru projekta bodo poskušali podati metodološko ustreznejši izračun pričakovane življenjske dobe za posameznika po doseženih določenih starostih.

Najbolj onemogli v ubožnicah in hiralnicah

V drugi polovici 19. stoletja je bil odnos do starosti odvisen od pripadnosti določeni družbeni skupini, je poudarila dr. Dragica Čeč z Inštituta za zgodovinske študije ZRS Koper. »Nekateri višji upokojeni uradniki, zdravniki in njihove soproge ter drugi bogati meščani so si lahko tudi v starosti privoščili služkinjo, nekateri meščani pa so živeli v precejšnji revščini, ki je zajela večino podmeščanskih slojev, ki so živeli v mestu. Revni starejši, ki so po edini statistični obravnavi iz poznega 19. stoletja predstavljali največji delež populacije, ki so jo označili za 'revno', so predstavljali breme. Kronično je namreč primanjkovalo stabilnih sredstev za financiranje njihove oskrbe.«

Na podeželju so vse lastnike obvezali, da so sorazmerno z velikostjo premoženja prevzeli tudi breme oskrbe osiromašenih starejših, predvsem samskih. Tu je bilo tudi več večgeneracijskih družin kot v mestih, a to še ni bilo zagotovilo za dostojnejše preživljanje starosti. Onemogle ali bolne starejše so zdravniki pogosto našli v hlevih, velikokrat polne zajedavcev. Del ostarelih so zapirali v ustanove ali pa jih zaradi zakonodaje, ki je določala, kdo je pristojen za njihovo oskrbo, obravnavali kot prestopnike ter jih tako dodatno stigmatizirali, je poudarila Dragica Čeč.

Poudarila je, da sta v meščanski družbi napredek in delo, ki sta lahko omogočila tudi hitro bogatenje, predstavljala zelo pomembni vrednoti, zato je bil delovno nezmožen posameznik dojet zgolj kot breme, še posebej, če zanj ni mogla skrbeti družina, torej otroci. Veliko mestnih prebivalcev zaradi številnih okoliščin – stanovanj, narave dela, višine plačila, poznega poročanja in visoke smrtnosti otrok – ni imelo potomcev, ki bi skrbeli zanje v starosti. Mestne prebivalce je zaznamoval tudi visok delež »trajno« samskih kot posledice trga dela, z večjim deležem samskih žensk. 

Starost, še posebej nižjih družbenih slojev v mestih in na podeželju, je v meščanskem kodeksu zato enačena z revščino in jo označujejo kot »problematično«; zaznamuje jo cel spekter negativnih označb, kot grožnje družbenemu redu, javnemu zdravju, zaradi telesnih defektov in splošnega izgleda, kar je bila posledica zelo slabih pogojev za življenje.

»Najbolj onemogle so v mestih sprejemali v ubožnice, nekdanje špitale ali hiralnice. Četudi so bile nekatere, zlasti tiste, zgrajene proti koncu 19. stoletja, zasnovane po modernih stavbnih principih, zaradi strogega režima dnevnega življenja in moralnih zahtev, nasilja uslužbencev in pogosto slabe prehrane niso bile zaželene. Pogosto so zaradi finančnih in prostorskih omejitev v njih dobili prostor zgolj ljudje, ki so se poslavljali od življenja. Zato so dobile besede, s katerimi so jih poimenovali, izrazito negativne konotacije. Zaradi občutka stalne prisotnosti 'problematičnih starostnikov' je elemente današnjega starizma zagotovo mogoče iskati v 19. stoletju,« je povedala Dragica Čeč.

Hitrejše pešanje zdravja zaradi garanja

Dr. Urška Bratož z Inštituta za zgodovinske študije ZRS Koper je poudarila, da zdravstvena in druga dokumentacija priča o tem, da je bilo zlasti pri nižjih slojih veliko telesne oslabelosti v starosti, pa ne nujno v zelo visoki, kar najbrž kaže na intenzivno in dolgotrajno fizično delo, zaradi katerega so se ljudje hitreje 'postarali'.

»Tudi starejši so morali delati, kolikor dolgo jim je to dopuščalo telo, saj sicer niso imeli nobenega vira prihodka. Nakazuje se tudi, da so prav starejše morali zaradi neustreznih bivalnih razmer hospitalizirati v primerih epidemij, v času, ko zdravljenje še ni bilo nekaj običajnega. Domnevamo tudi, da so starejši zelo pozno zaprosili za medicinsko pomoč, kar je bilo verjetno povezano z omejenimi finančnimi zmožnostmi, saj je bilo zdravljenje, razen za reveže, ki so imeli potrdilo, plačljivo. Na podeželju je bilo to še bolj izrazito, ker zdravnikov tam ni bilo, ampak so prihajali iz mesta, kar je bilo povezano z dodatnimi stroški,« je pojasnila Urška Bratož.

Po njenem mnenju so bile stiske starejših v urbanem okolju verjetno večje, vendar jim je bilo tu bolj na dosegu nekaj socialnih mehanizmov, denimo institucionalna oskrba, začasne denarne podpore ali pomoči v naturalijah. Tega je bilo v ruralnem okolju veliko manj. »Študije posebej za mesto in podeželje še potekajo in upamo, da bomo v raziskovalnem projektu odgovorili tudi na taka vprašanja.«

Dodaja, da verjetno tudi danes obstaja prepričanje, da je za starejše dovolj poskrbljeno že, če so nameščeni v domovih za starejše; seveda pa je v teh ustanovah oskrba ustrezna in nikakor ni primerljiva s pogoji, v katerih so živeli starejši znotraj ubožnic in hiralnic. Veliko starejših pa ostaja zunaj teh ustanov in najbrž bi bilo za lajšanje njihovih stisk mogoče še kaj storiti, pri čemer ne bi smeli pozabiti na različne vidike dobrobiti starejših, tako fizične, kot tudi ekonomske in čustvene. Nenazadnje je vključenost v domove tudi precej povezana z določeno ekonomsko varnostjo starejših, ki si jo lahko, a ne vsi, omogočijo sami ali s pomočjo sorodnikov.

V 19. stoletju je starost veljala za obdobje slabega zdravja, zmanjšanja premoženja in moči. FOTO: Marko Feist/Delo

»Tudi v 19. stoletju so bili starejši odrinjeni na rob v smislu, da se o njih pravzaprav ni govorilo, bili so le del širše skupine 'pomoči potrebnih', predvsem v kontekstu delovne nezmožnosti. Danes se o vključevanju starejših vendarle drugače in več pogovarjamo, čeprav je odklonilen diskurz še močno prisoten,« je poudarila Urška Bratož.

Tisk o skrbi za zdravje

V 19. stoletju so družbo preplavili priročniki, bontoni, pratike, časopisje in drug poljudni tisk z nasveti in moralnimi nauki, kako podaljšati življenje in skrbeti za zdravje. Dr. Meta Remec z Inštituta za novejšo zgodovino je povedala, da je človek, ki si ni želel skrajšati časa, ki mu ga je na tem svetu odmeril Bog, moral slediti celi vrsti nasvetov, ki so zagovarjali samoodgovornost in samodisciplino: »Poudarjali so predvsem delavnost, zmernost pri hrani, uravnotežene obroke, skromno večerjo, čim manj dražljivih začimb, skromne obroke za starejše in zmernost pri pijači, pri čemer naj se izogibajo pregreham, zlasti žganim pijačam. Tobak je veljal za škodljivega predvsem za ženske in otroke, moškim pa naj bi predstavljal neškodljivo razvedrilo. Priporočali so tudi zmernost pri spolnosti, ki naj bi bila namenjena zgolj prokreaciji, opozarjali so predvsem na nevarnosti masturbacije, ki naj bi vodila v telesni in duševni propad.«

Vodilni pisec tega obdobja je bil Christoph Wilhelm Hufeland, ki je starost dojemal kot zlato obdobje miru, spokojnosti in modrosti. Po njegovem zgledu je bilo veliko opozoril o nevarnostih prekomerne izrabe intelektualnih moči, žalosti, pretirane skrbi in tesnobe, nevoščljivosti, lenobe, hipohondrije, preveč aktivne domišljije, kar naj bi vse krajšalo človekovo življenje. Ljudje bi si zato morali prizadevati preživeti čim več časa na podeželju, na svežem zraku, živeti čim bolj umirjeno, prizadevali naj bi si za miren in srečen zakon, saj naj bi le pomirjeni sami s sabo in s svetom lahko dočakali primerno starost.

»Slednje je pripeljalo do dejstva, da so se meje med telesnim in moralnim povsem zabrisale, da se je uveljavilo prepričanje, da je zdravje telesa odvisno tudi od spoštovanja moralnih norm ter da je za doseganje fizičnega zdravja in dobrega počutja nujno uvesti reforme obnašanja, navad in mišljenja. V ljudeh so želeli utrditi zavest, da gresta fizično in moralno zdravje z roko v roki, da telo ne more biti zdravo, če je duša bolna in pokvarjena,« pravi dr. Remčeva.

Hufeland in njegovi nasledniki so poudarjali pomen odgovornosti vsakega posameznika do sebe in do družbe, s tem pa dejansko razširjali ekonomski pogled na človeka, ki je bil zaradi vse večjih potreb po delovni sili dojet zgolj kot eden v vrsti gospodarskih resursov in je bil kot tak s svojim ravnanjem tudi soodgovoren za družbeni in gospodarski razvoj naroda ali pa za njegovo nazadovanje. Namen množice medicinskih publikacij, ki so izhajale v tem času, je bil jasen: vplivati na dolžino pričakovane življenjske dobe in povečati število delovno aktivnega prebivalstva.

Pomembno je, koliko znamo uživati

Dodala je, da je Hufeland starost slikal kot zlato obdobje miru, spokojnosti in modrosti, ki ga je mogoče doseči le s pravilnimi odločitvami od najzgodnejše mladosti naprej, vsi pa se z njim niso strinjali. Hufeland priznava, da je v javnosti vse bolj razširjeno razmišljanje, da kvaliteta življenja ni odvisna od števila dni na zemlji, temveč od načina, kako dneve, ki so nam dani, izkoristimo ter koliko znamo ob tem uživati.

Mnogi avtorji so v starosti videli predvsem obdobje propadanja, izgubo intelektualnih sposobnosti, degeneracije, bolezni, trpljenja in ekonomske odvisnosti, ko starejši postane nekoristen člen družbe, zajedavec, ki odžira resurse, gre torej za razprave, ki so še kako žive tudi danes, ugotavlja dr. Remčeva. Pojavljali so se dvomi, ali je človekov obstoj pozitiven sam po sebi; ljudje naj bi si želeli predvsem trdnega zdravja in življenja brez bolečin, kar pa z dolgim življenjem ni vedno združljivo. Pisci so izražali, mnenje, da  je človek, ki torej samo še jé in spi, degradiran na raven živali ter obsojen na životarjenje.

Immanuel Kant je staranje dojemal kot počasen proces fizičnega in mentalnega propadanja, bilo je neizbežno, pomembno pa je bilo predvsem ohranjati vsaj osnovno raven človeškega dostojanstva. Dolgoživost tako sama po sebi ni mogla biti glavni življenjski cilj, odločilna naj bi bila zlasti kakovost življenja in dostojanstvo. Zakaj bi se omejevali in se držali strogih in omejevalnih pravil, če je rezultat vsega tega nato le nekaj let daljše življenje, ki ga preživimo v vegetirajočem stanju, povsem nekoristni za družbo? Hufelandu so oporekli, da je življenje vredno živeti le pod pogojem, če je srečno. Vsako odrekanje z namenom podaljševanja življenja se je zato zdelo brez pomena, saj naj bi bilo tako življenje prazno in dolgočasno, navaja dr. Remčeva.

Dobrodelnost, ki ohranja neenakost

Že v prvi polovici 19. stoletja je bilo delovanje v dobrodelnih društvih pričakovan del plemiškega in pozneje meščanskega etosa. Dr. Daša Ličen z Inštituta za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU je povedala, da so člani in članice teh društev pripadali družbeni eliti, svojo dobrodelnost pa so skladno s tem uprizarjali v obliki ritualiziranih svečanih dogodkov.

»Na podlagi zgodovinskih primerov se lahko vprašamo, koliko so dobrodelni plesi, na katerih so se vrteli predstavniki in predstavnice buržoazije, res prispevali k izboljšanju položaja revnih. Če odgrnemo zaveso razkošja in neskončnega poudarjanja lastne dobrote, odkrijemo težnjo po ohranjanju statusa quo in zagovarjanje neenake porazdelitve sredstev. Vsa dejavnost dobrodelnežev je bila namreč usmerjena k reševanju posameznih problemov, nikdar k sistemskim spremembam, s čimer so se razredne meje zgolj utrjevale. V tem smislu smo do dobrodelnosti lahko kritični in jo razumemo kot pretanjen instrument, ki je služil predvsem dobrodelnežem samim: pomagal je reproducirati obstoječ družbeni položaj in strukturo družbe kot take,« je opozorila Daša Ličen.

Dodaja, da lahko potegnemo vzporednice s sodobno slovensko družbo, v kateri smo iz leta v leto vse bolj preplavljeni z Božički za en dan in drugimi dobrodelnimi akcijami. »V času socializma so si prizadevali za sistemske spremembe na kolektivni ravni, danes pa je skrb za neenakost ob izginjanju družbenih vzvodov vse bolj na ramenih posameznikov. Vsej dobronamernosti dobrodelnosti navkljub je ta tudi danes predvsem praksa in drža, ki prispeva k ohranjanju neenakosti.«

Dejavnost, pri kateri so se lahko uveljavile ženske

Dr. Robert Devetak z Inštituta za narodnostna vprašanja je povedal, da je bila revščina na Goriškem in Gradiškem v drugi polovici 19. stoletja velik in pogost socialni problem urbanega in podeželskega prebivalstva. »Med glavne dejavnike lahko štejemo starost, slabe zdravstvene razmere, neprimerne bivalne prostore, brezposelnost, podnebne krize, lakoto, slabo izobrazbo in gospodarske krize. Najpogostejše posledice revščine so bile alkoholizem, beračenje, kriminal, otroško delo, množično izseljevanje v večja urbana središča in tujino ter različne bolezni, kot so bile pelagra, kolera, tifus in tuberkuloza.« Posebej ranljivi so bili ženske, predvsem vdove, in starejši prebivalci, ki so se spoprijemali s pomanjkanjem socialne varnosti, s starostjo pogojenimi boleznimi ter nezmožnostjo dela.

Eno od najbolj znanih del slikarke Ivane Kobilca je olje na platnu, ki je nastalo leta 1888. Umetnica ga je poimenovala Mamica kavopivka. FOTO: Tomi Lombar/Delo

Oblast, cerkev, bogato meščanstvo in plemstvo je v 19. stoletju vzpostavilo več dobrodelnih iniciativ. Dobrodelnost je bila v tem obdobju videna kot podaljšano delovanje skrbstva za družino oziroma javno materinstvo. Dobrodelna društva, ki so jih organizirale ženske, so bila ena od prvih javnih dejavnosti, pri katerih so se lahko ženske enakopravno uveljavile. Organizirale so javne kuhinje, dobrodelne sejme, obiskovanje in obdarovanje revežev na domu itd.

Goriška in Gradiška je bila večnarodnostna dežela, kjer so sobivale slovenska, furlanska, italijanska in nemška skupnost. Slovenska skupnost je predstavljala večino, a ni bila enakopravno zastopana v politiki, sodstvu, upravi in šolstvu, kar je v drugi polovici 19. stoletja sprožalo spore, predvsem z italijansko ter nemško skupnostjo. Dobrodelna dejavnost se je uspela v začetku temu izogniti in povezati narodnosti pri pripravi številnih skupnih dobrodelnih akcij, razlaga dr. Devetak. S poglabljanjem napetosti pa sta se od 80. let 19. stoletja dalje vzpostavila dva vzporedna sistema dobrodelnosti.

V dobrodelnih društvih se je združevala sicer maloštevilna italijanska in nemška družbena elita, ki je oblikovala dejavnost na deželni ravni ter prispevala velike finančne vložke. Na drugi strani se je slovenska narodna elita naslonila na pomoč narodnih društev in časopisja ter je z narodnimi in domoljubnimi parolami mobilizirala širšo slovensko javnost, ki je je na pozive odzvala z majhnimi, a številčnimi darovi.

Ivana Kobilca je preučevala podobe starejših

Dr. Tomislav Vignjević z Inštituta za zgodovinske študije ZRS Koper je poudaril pomen skupine slik starejših ljudi, ki jih je Ivana Kobilca ustvarila v osemdesetih in devetdesetih letih 19. stoletja. Nastale so kot del študijskega procesa, v katerega je bila slikarka vključena v šoli Aloisa Ertelta v Münchnu. Vendar pa mogoče zaslutiti Kobilčin poudarjen interes, njeno poglobljeno preučevanje podob starejših, ki so na svojih obrazih nekako izražali življenjsko pot, značilnosti starosti in značaj določene osebe.

»Glede na to, da je ohranjenih okoli petindvajset takšnih slik, študij in dokaj izdelanih skic, lahko govorimo o zaokroženi skupini del, ki so posvečena motiviki starosti. Razen v portretih se pozneje temu motivu ni več posvečala. Vsekakor je ta skupina del, posvečenih podobam starejših, posledica slikarkinega premišljenega izbora motivov, s katerimi je ustvarila vrsto slik, ki so lahko tudi zelo pretresljive in fascinantne študije oseb, katerih dolga življenjska pot se izrisuje na obrazu. Realistični slog in interes za podajanje neolepšane in zato včasih tudi nekoliko tragične podobe sveta je na slikah te umetnice našel adekvatni motivni svet v obrazih starejših, ki jih je s tako vnemo upodabljala v prvem desetletju svoje izjemno bogate in kvalitetne umetniške poti,« je pojasnil Vignjević.

Na vprašanje, zakaj se sodobni čas izogiba upodabljanju starejših, je odgovoril, da se danes splošnemu idealu prilega ideal mladosti, tako da je starost najpogosteje dojeta kot nekaj, kar je v nasprotju s temi ideali.