Bodite fit, ostanite zdravi in se skrivajte pred virusom

Smo se med epidemijo kaj naučili? Ali bomo zmogli preseči parcialne interese in stopiti korak naprej pri sistemski krepit­vi zdravja, preventivi, ozaveščanju o zdravem in kakovostnem življenju? Ali bo znanost dala usmeritve za politične odločitve, kot je bil nasvet Hansa Klugeja, generalnega direktorja evropskega dela Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), ki se je nedavno mudil pri nas?

Tako je na okrogli mizi s pomenljivim naslovom Zdravje po tem, se pravi po epidemiji zaradi covida-19, uvodne misli strnil prof. dr. Rado Pišot, direktor ZRS Koper. Na dogodku, ki je potekal v živo v prireditvenem prostoru Libertas v Kopru, sprem­ljati pa ga je bilo mogoče tudi po spletu, so se strokovnjaki z različnih pod­ročij spraševali, kje smo, kam gremo in kaj si lahko obetamo v prihodnje. Pripravilo ga je Znanstvenoraziskovalno središče (ZRS) Koper v sklopu 28. Primorskega poletnega festivala in v sodelovanju z Gledališčem Koper.

O dolgem covidu se še ne ve dovolj

»Največ smo izgubili z izgubo umrlih zaradi covida-19 (do 25. julija 2021 je zaradi covida-19 pri nas umrlo 4762 ljudi – op. p.). To je največja, najbolj boleča in najbolj nepovratna izguba. Vse druge izgube, povezane s to boleznijo, bomo že nekako nadomestili v prihodnjih mesecih in letih,« je poudarila antropologinja vsakdanjega življenja prof. dr. Mojca Ramšak z Medicinske fakultete in Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.



Covid-19 je prebolelo že več kot 253.000 Slovencev. Dr. Ramšakova je opozorila, da po medicinskih prognozah vsak tretji od njih čuti posledice tako imenovanega dolgega covida. Ti simptomi so raznovrstni in obsegajo težko dihanje, suh kašelj, glavobole, druge nevrološke stranske pojave, kot je na primer izguba ali popačenje voha, in kronično utrujenost. Ta je tudi dolgoročno najbolj negativen dejavnik za našo družbo. Ljudje so kronično bolni po tri, šest mesecev ali tudi vse leto, kolikor lahko trajajo ti simptomi in potem počasi izzvenevajo.

Kot ugotavlja, je dolgi covid še precejšnja neznanka, za zdaj nam­reč še ni točnih razlag, zakaj določeno populacijo prizadenejo ti pojavi, so samo domneve. Ljudem pa povzroča veliko težav, ne morejo hoditi v službo, če delajo od doma, velikokrat omagajo in delajo ob različnih urah dneva.



»V tem času smo igrali različne vloge, bili smo delavci od doma, starši svojim otrokom, pomočniki svojim staršem, te vloge so nas zelo izčrpale že po 18 mesecih. Žal se v tem času nismo prav nič naučili. Vidimo, da številke okuženih spet naraš­čajo, imamo različico delta, ki bo počasi preplavila Slovenijo, to je realnost. Povečuje se število okuženih na dan, po tem številu smo že v razmerah, ki smo jih imeli lani v začetku septembra. Že dva meseca prehitevamo ta val. Postavlja se vprašanje, ali bodo zdravstveni delavci zmogli prenesti še en val,« razmišlja antropologinja.

»Mnogo ljudi je zaradi epidemije izgubilo delo, v porastu je samomorilnost, nasilje v družini, alkoholizem. Alkoholna industrija med epidemijo ni spala, ampak si je prizadevala, da nas zasužnji z novimi triki. V porastu so številne alkoholne igre prek zooma, skrito nagovarjanje ljudi, celo najbolj občutljivega občinstva, prek družbenih omrežij. Mentalitete, ki jih zdaj ustvarjajo, bodo ostale z nami in velik problem se jih bo rešiti,« je opomnila dr. Ramšakova.

Pomembna je ustrezna komunikacija

Generalna direktorica direk­torata za javno zdravje na ministrstvu za zdravje mag. Vesna Kerstin Petrič je izpostavila, da je bila zakonodaja za nadzor nad tobakom sprejeta, ko so razumeli, da je z ljudmi treba ustrezno komunicirati in jim predstaviti, da se kajenju v zaprtih prostorih ne odpovedujejo zato, ker jih hoče nekdo omejevati, ampak zato, da zaščitijo na primer ljudi v strežbi, ki so v lokalih osem ur na dan izpostav­ljeni škodljivemu tobačnemu dimu. V več letih so ljudje počasi to tudi zares razumeli.



»Pri covidu-19 smo imeli le nekaj tednov in mesecev časa, da se odzovemo. Ko želimo, da ljudje prilagodijo svoje vedenje, ne bom rekla, spremenijo, ne samo v dobro sebe, temveč tudi drugih, je zelo pomembna komunikacija. Zdravstveni delavci in nasploh zdravstvo bi tu potrebovali podporo strokovnjakov, ki se na to zares spoznajo, in enako velja za politike.« Kot pravi, je treba ugotoviti, kako različno komunicirati z različnimi skupinami ljudi.

»Na začetku so bila sporočila enotna za vse. Prišel je čas, ko moramo razumeti, da cepljenja ne moremo razlagati vsem enako in spodbujati k cepljenju vse skupine prebivalstva na enak način.« Opozorila je še, da je do najbolj pomoči potrebnih skupin mogoče priti samo s pomočjo različnih nevladnih organizacij. Iz raziskave NIJZ je razvidno, da so se ljudje bali iti k zdravniku, ker se jim je to zdelo preveč komplicirano. Zato so s pregledi odlašali in zdaj lahko govorimo o sindemiji, ki ima mnogo širše posledice kot pandemija.

V zvezi z natančnostjo v komunikaciji je dr. Pišot spomnil na nepravilnosti, ko je bilo rečeno, da je na primer na smučanju izbruhnil covid-19: »Smučanje je samo po sebi je zelo zdravo in pozitivno. Covid-19 pa ni izbruhnil na smučanju, pač pa na dogodku, druženju po smučanju. To so problemi v komunikaciji, ki bi jih morali popraviti.«
 

Smo v velikem eksperimentu

Smo v velikem eksperimentu, je dejal prof. dr. Borut Štrukelj s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani. Vsak, ki se ne želi cepiti, ima to pravico, vendar si je dolžan tudi razjasniti, zakaj se je tako odločil. »Če dvomiš o novih tehnologijah, uporabljenih pri cepivih, v redu, tudi za Zemljo je včasih veljalo prepričanje, da je ploščata, a danes vemo, da to ni.« Ne smemo pa dovoliti, da bi na podlagi tega začeli v Sloveniji in Evropi postajati državljani prvega in drugega reda.

Odločitev o cepljenju je prostovoljna, opozoril pa je, da se soočamo s pandemijo, ki ni ne prva ne zadnja. Ameriški imunolog Anthony Fauci je na primer dejal, da če bi takšne dileme pustili v času izbruha črnih koz in otroške paralize, teh bolezni ne bi zajezili. Kot je še dejal dr. Štrukelj, ta trenutek vzporedno razvijajo klasična cepiva, pri katerih virus gojijo in ga nato aktivirajo, kitajska podjetja jih po svetu že prodajajo, Sinovac je na primer razvil cepivo coronavac, omenil je še sinopharm in covaxin, za katere pričakujejo, da bodo kmalu tudi v Evropi.



Dejal je še, da je pri cepivih, ki so nastala z uporabo novih tehnologij (imamo RNK-cepivi Pfizerja in Moderne ter vektorski cepivi astrazeneca in janssen), potrebna previdnost, saj dolgoročnih učinkov ne poznamo. Marie Curie je umrla zaradi neželenega učinka rentgenskih žarkov. Po drugi strani pa so tudi v Ljubljanskem zvonu leta 1895 pisali o elektriki, nevidni snovi, ki te lahko ubije.



Opozoril je še, da je bilo zdravilo za malega Krisa narejeno s skoraj identično tehnologijo kot cepivi astrazeneca in janssen, vendar je zdravilo za Krisa stalo 2,3 milijona evra, cepivo astrazeneca pa 1,3 evra. »Poceni je, ker je EU namenila 3,2 milijarde evrov za razvoj cepiva. Drugače bi stalo okoli 10 evrov.« Ta cenovni absurd je pojasnil s tem, da farmacevtske združbe in multinacionalke stroške za razvoj zdravila ali cepiva, ki stane milijardo ali dve, delijo s številom bolnikov. Če je bolnikov nekaj milijard, je to en evro. Če jih je nekaj milijonov, je to tisoč evrov. Če je samo 23.000 takih bolnikov, kot je Kris, potem je to zdravilo (ali cepivo) zelo drago.

Virus mutira kot rubikova kocka

V zvezi s cepljenjem je še dejal, da je odgovornost posameznika pomembno vprašanje. Prihajamo v četrti val, sars-cov-2 pa je enovijačni virus. »Ti RNK-virusi imajo veliko sposobnost mutacij. Virus dela tako, kot če vrtimo rubikovo kocko in dobimo veliko kombinacij. Milijarde kombinacij nastajajo, tista, ki zbeži našemu imunskemu sistemu, je uspešnejša. Naša naloga je, da to ustavimo. S cepljenjem, še raje pa bi videl z zdravilom, veliko se namreč govori o ivermektinu. Pa uvajanja nočemo sprejeti, ker je mogoče pretoksičen ali kaj drugega,« je povedal dr. Štrukelj.



Patrik Greblo, dirigent, skladatelj in aranžer zabavne glasbe, je opisal, kako je kultura, ki je bila med najbolj zatrtimi, preživela epidemijo. »Ta čas je prinesel redefinicijo tega, kar počnemo. Glasba in umetnost sta se preselili v dnevne sobe, ali bo to ostala naša realnost, pa bomo še ugotovili.« Pravi še, da je poslušati glasbo v živo, po zraku, popolnoma drugače, kot jo poslušati po zvočnikih. Mnogi glasbeniki so pogrešali pogon, ki jim ga je dajalo nastopanje v živo, saj je fizičen stik za kakovost performansa izredno pomemben.

Posledice telesne nedejavnosti šele po več letih

Predstojnik Inštituta za kineziološke raziskave ZRS Koper prof. dr. Boštjan Šimunič je opozoril na problematiko telesne neaktivnosti. V času karantene je marsikateri športnik odnehal, tudi otroci se ne vračajo v športe, ki so jih prej trenirali. »Gibalna neaktivnost, z njo pa ležanje na kavču in gledanje televizije, se je povečala za 30 odstotkov,« je ena izmed ugotovitev študije, ki so jo na inštitutu opravili v času epidemije.



Telo se po njegovih besedah navadi na neaktivnost, šele po nekaj letih se vidijo posledice, ki so lahko zelo tragične. Opozoril je, da največ ljudi na svetu umre zaradi hipertenzije, že na drugem mestu pa je gibalna neaktivnost. »Z vadbo lahko pomembno vplivamo na imunski sistem, a mora biti takšna, ki vzbuja eno stopnjo stresa več, kot ga normalno živimo,« je pojasnil. Njegov nasvet za četrti val je, naj koordinatorji ukrepov ljudem priporočijo: »Bodite fit, ostanite zdravi, poleg tega pa se skrivajte pred virusom.«