Kakšen je interes za življenje v bivanjskih skupnostih?

Kaj so bivanjske skupnosti in kakšne prednosti prinašajo starejšim?

Gre za namenske skupnosti starejših, lahko v večjih hišah ali stanovanjih, kjer imajo stanovalci svoje sobe s kopalnico ali tudi s čajno kuhinjo, delijo pa si skupne prostore – kuhinjo, jedilnico, dnevni prostor, pralnico, souporabljajo tudi naprave in orodja. Obstaja več oblik in načinov sobivanja. Pobuda lahko pride »od spodaj«, od stanovalcev, ki jo sami tudi uresničijo, lahko po načelu zadružništva. Pobuda je lahko tudi »od zgoraj«, od lokalne skupnosti ali stanovanjskega sklada, ki zgradi najemna stanovanja za sobivanje starejših. Ponudnik bivanjskih skupnosti bi lahko bili tudi domovi za starejše v dislociranih enotah.

»Pomembno je, da se bodoči sostanovalci zavedajo, da je za sobivanje potrebno biti prilagodljiv, toleranten, solidaren, pripravljen pomagati, se dogovarjati,« pravi Alenka Ogrin. FOTO: osebni arhiv

Sobivanje ni za vsakogar in potreben je tehten razmislek. Pomembno je, da se bodoči sostanovalci zavedajo, da je za sobivanje treba biti prilagodljiv, toleranten, solidaren, pripravljen pomagati, se dogovarjati. Za vrati svoje sobe imaš vso zasebnost, na drugi strani pa sostanovalce, s katerimi si deliš skupne prostore, družbo, po dogovoru tudi obroke in gospodinjska opravila. Stanovalci se dogovorijo, kdo bo »popazil« na drugega, na primer, če nekoga dolgo ni iz sobe, da potrka na vrata in se prepriča, ali je vse v redu. Po izkušnjah iz takih skupnosti je pomembno, da se sostanovalci dogovorijo za nekaj skupnih aktivnosti, na primer skupni zajtrk in sestanek enkrat na teden. V Davči vsak dan skupaj pripravijo kosilo. Skratka, sobivanje prinaša pluse in minuse, predvsem pa prinaša boljšo kakovost bivanja in je dobra rešitev proti osamljenosti. Pogoj za uspešno bivanje pa je tudi, da se za to odloči stanovalec sam, ne pa, da ga prepričajo drugi ali da je to izhod v sili. Prednost je tudi v znižanju življenjskih stroškov.

Koliko bivanjskih skupnosti za starejše imamo v Sloveniji?

Poznamo dve dobro delujoči sobivalni skupnosti. Prva je gospodinjska skupnost starejših v Davči, ki je zasebna pobuda, druga je v Murski Soboti, kjer prostore stanovalcem oddaja tamkajšnji stanovanjski sklad. Obe sta dobro vpeljani in zmog­ljivosti dobro zasedene. Tudi srebrna vas v občini Loški Potok je oblika sobivanja v širšem smislu, kjer pa vaščani bivajo v svojih hišah, a živijo kot povezana skupnost, se družijo in si medsebojno pomagajo.

Kako pa so razvite v svetu?

V zahodnem svetu so se že pred desetletji razvile različne oblike sobivanja starejših, najprej v Skandinaviji in ZDA. V zahod­nih državah je navada, da se starejši po upokojitvi preselijo iz večjih stanovanj in družinskih hiš v manjša, za bivanje v starosti primerna stanovanja v starosti prijaznih soseskah, kjer imajo pri roki vse potrebne storitve, od trgovin, družabnih prostorov do ambulante oz. oskrbovalne službe, ko začne zdravje pešati. Tako ostanejo čim dlje samostojni in aktivni v lokalnih pobudah. Na Dunaju stanovanjski sklad na lepih lokacijah ponuja starejšim najemnikom nekaj večjih stanovanj za sobivanje. Večina je namenjena še samostojnim starejšim, druga pa tistim, ki že potrebujejo oskrbo; ta so še posebej prilagojena gibalno oviranim, stanovalci pa si delijo stroške za oskrbovalko, ki je čez dan z njimi.

KARIKATURA: Marko Kočevar

Ali so starejši pri nas zainteresirani za življenje oziroma sobivanje v njih?

Pri nas med starejšimi gotovo obstaja interes za sobivanje; pogosto slišimo, češ, o tem smo se pogovarjale s prijateljicami, a navadno te zamisli ostanejo neuresničene. Po Sloveniji so naselja, ker živijo večinoma starejši, pari ali vdove, sami v velikih hišah. A četudi priznavajo, da težko plačujejo stroške in vzdržujejo nepremičnino, večina ne razmišlja o spremembah. Pravijo, da bodo že potrpeli, dokler bo šlo. Verjetno bodo prihodnje generacije starejših bolj dovzet­ne za alternativne oblike bivanja in bolj stanovanjsko mobilne, treba pa se je o tem pogovarjati in ozaveščati, tudi potencialne investitorje. V zadnjih letih se ponudba stanovanj za starejše izboljšuje, gradijo oskrbovana stanovanja, tudi koncept sobivanja se počasi udomačuje. Ljubljanski stanovanjski sklad že načrtuje gradnjo najemnih stanovanj za sobivanje starejših v dveh novih soseskah – Štepanja vas in na Povšetovi.

Kakšne so ovire, da ta praksa pri nas ni bolj razvita?

Razlog je predvsem v lastništvu in v navezanosti na svojo nepremičnino. Če si na primer najemnik občinskega stanovanja, kot je večinska praksa na Dunaju, se je lažje preseliti v drugo najemno, a starosti prilagojeno stanovanje. Pri nas pa v stanovanju, ki smo ga pred leti kupili ali hiši, ki smo jo zgradili za celo družino, ostanemo, čeprav ni primerno za bivanje v starosti. Poleg tega pa slovenski navadi na nepremičnino pogosto »čakajo« tudi potomci. Po podatkih raziskave SHARE smo po stanovanjski nemobilnosti rekorderji v EU.

Kako daleč je ideja za oblikovanje prve zadružne bivanjske skupnosti v Ljubljani ali okolici?

Pobuda za zadružni princip oblikovanja stanovanjske skupnosti za starejše je prišla od mladih iz Zadrugatorja, ki se že leta ukvarjajo z razvojem stanovanjskega zadružništva pri nas. Anja Lazar in Maša Hawlina pravita, da je ideja za stanovalnice v začetni fazi, iščejo primerno nepremičnino, ki bi jo lahko prenovili za sobivanje, in ponudili šest enot s kopalnico in čajno kuhinjo ter skupne prostore. Stanovalcem bi radi zagotovili dober prostorski standard. Izvedli so prvo srečanje s potencialnimi interesenti in jim predstavili izvedbo projekta s povezovanjem v stanovanjsko zadrugo. Ker je pristop še nepoznan, je še precej nezaupanja, zato bo še potrebno ozaveščanje.

Model predvideva lastni vložek stanovalcev, ki ga ob morebitni izselitvi dobijo povrnjenega, preostanek sredstev bodo zagotovili pri socialnih investitorjih in bankah. Take projekte bi morali podpreti tudi sistemsko, z javnimi sredstvi, saj bivanjske skupnosti pomembno pripomorejo k dobrobiti starejših in širše skupnosti. Krepijo socialne vezi, pripomorejo k dobremu počutju in zdravju, zmanjšujejo potrebe po socialnih in zdravstvenih storitvah ter lajšajo izvajanje dolgotrajne oskrbe v skupnosti, v katero se kot država usmerjamo. Upamo, da bo tudi vlada prepoznala vrednost tovrstnih pobud in jih primerno spodbudila, da čim prej pridemo do vzpostavitve prvih projektov.