Koliko je starejših voznikov?

Po podatkih Javne agencije RS za varnost prometa (AVP) je bilo decembra lani v Sloveniji 395.596 imetnikov vozniških dovoljenj, ki so starejši od 61 let, to je skoraj tretjina vseh imetnikov (29 odstotkov). Med njimi je bilo 880 starejših od 90 let.

Kakšne posledice ima staranje prebivalstva za varnost v prometu?

Bolj kot to, koliko je voznik star, k vozniškim sposobnostim pripomore vozniška kondicija, torej koliko in kje nekdo vozi. Tisti, ki več vozijo, se lažje sproti prilagajajo spremembam, tako na področju cestnoprometnih predpisov in prometne infrastrukture kot novim tehnologijam, s katerimi so opremljena sodobna vozila. Treba pa se je zavedati, da se z leti slabšajo tako naše fizične kot kognitivne sposobnosti. Iz gradiv AVP je razvidno, da so za marsikaterega starejšega voznika značilne drugačna odzivnost, manjša prilagodljivost telesa in kronične bolezni. Bolezni starejših imajo tudi nekaj posebnosti: zmanjšano fizično zmogljivost, zmanjšane kognitivne sposobnosti in slabši spomin, zmanjšanje možnosti koncentracije, motivacije, omejena budnost in daljši odzivni čas oziroma počasnejši refleksi, kar vpliva tudi na sposobnost udeležbe v prometu in je izziv za varno udeležbo v prometu.

»Naša pobuda se razvija v smeri vseživljenjskega osveževanja znanja s področja varne udeležbe v prometu za vse generacije voznikov. Zdaj je tako, da ko nekdo opravi vozniški izpit, do 80. leta starosti oziroma do 70. leta za tiste, ki so vozniško dovoljenje pridobili po januarju leta 2013, nima nobene 'obveznosti', da osvežuje svoje znanje. Vemo pa, koliko sprememb se zgodi že v nekaj letih, kaj šele desetletjih,« pravi Erik Logar. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Kaj starejšim voznikom povzroča največje težave?

Po izkušnjah, ki jih imamo v AMZS s starejšimi vozniki, so zanje med največjimi izzivi spremembe v cestni infrastrukturi, predvsem vožnja skozi krožišča. Pa tudi nove tehnologije v vozilih jim pogosto niso dovolj dobro poznane ali pa se pojavlja strah pred njihovo uporabo. Kot primer lahko izpostavimo sistem ABS, pri katerem je treba pri zaviranju v sili na stopalko zavore pritisniti z vso močjo in pedalke ne popuščati, vse dokler se vozilo ne zaustavi oziroma se nismo izognili oviri. Ko so ti vozniki pridobivali vozniško dovoljenje, tega sistema še ni bilo in je bilo treba zavirati z »občutkom«, da kolesa vozila niso zdrsnila.

Kako k varni vožnji starejših voznikov pripomore AMZS?

Naša pobuda gre v smer vseživljenjskega osveževanja znanja s področja varne udeležbe v prometu, ki ne naslavlja le starejših, temveč vse generacije voznikov. Ocenjujemo, da bi s takim pristopom voznike pogosteje, predvsem pa sistematično, seznanjali z vsemi novostmi, s tem pa prispevali k izboljšani prometni varnosti. Sedaj je tako, da ko nekdo opravi vozniški izpit, do 80. leta starosti oziroma do 70. leta za tiste, ki so vozniško dovoljenje pridobili po januarju leta 2013, nima nobene »obveze« osveževati svojega znanja, vemo pa, koliko sprememb se zgodi že v nekaj letih, kaj šele desetletjih. Ob tem izpostavljamo, da od udeležencev v prometu ne moremo pričakovati, da bodo sami vseskozi spremljali vse novosti, ki smo jim priča v prometu, tako na področju zakonodaje oziroma cestnoprometnih predpisov kot pri avtomobilski tehnologiji, na primer naprednih asistenčnih sistemih, in infrastrukturi. Pri našem delu z vozniki ugotavljamo, da četudi morda nekdo vsem tem novostim nekako še uspe slediti, teoretično poznavanje še ne pomeni nujno tudi obvladovanja v praksi. Zato menimo, da bi morali vpeljati sistemske rešitve vseživljenjskega izobraževanja udeležencev v prometu. To ne bi smelo temeljiti na ocenjevanju, temveč na osveževanju znanja in možnosti praktičnega usposabljanja.

V AMZS predlagate, da bi starejši vozniki opravljali obdobne osvežitvene vožnje, ki bi jih krila državna ali zdravstvena blagajna. Kako daleč je ta predlog?

Naš predlog je, da bi voznik, na primer na vsakih deset let, to je obdobje veljavnosti kartice vozniškega dovoljenja, opravil eno »osvežitveno uro« v šoli vožnje. Te vožnje bi lahko izvajali le ustrezno usposobljeni učitelji vožnje, saj je pristop drugačen kot pri kandidatih, ki šele pridobivajo vozniško dovoljenje. Menimo tudi, da bi ta strošek morala kriti država, državni proračun, zdravstvena blagajna …, saj bi s preventivnimi dejavnostmi lahko precej privarčevali. Družbenoekonomski stroški prometnih nesreč so v Sloveniji leta 2023 znašali kar 1,9 milijarde evrov. Z zmanjšanjem števila prometnih nesreč in njihovih posledic – to so poškodbe in bolniške odsotnosti, zasedene bolnišnične kapacitete, ne nazadnje zastoji zaradi prometnih nesreč – bi se vsak vložen evro v preventivo večkratno povrnil.

KARIKATURA: Marko Kočevar

Katere delavnice osvežitvenih voženj omogoča AMZS?

V AMZS se z usposabljanji starejših srečujemo na več področjih: v šoli vožnje, če se odločijo za kondicijsko vožnjo, v AMZS Centru varne vožnje pri rednih programih ali pri programu varne vožnje Senior: https://www.amzs.si/cvv/programi/starejsi-vozniki/kilometri-izkusenj, pri usposabljanjih starejših voznikov v sodelovanju z avto-moto društvi, pri osvežitvenih vožnjah v sodelovanju z Zavarovalnico Triglav (letos so te na voljo brezplačno za njihove zavarovance), pri udeležbi po napotilu zdravnika – specialista medicine dela, prometa in športa, kar izvajamo v AMZS Centru varne vožnje na Vranskem.

Izkušnje kažejo, da se starejši vozniki različnih tečajev oziroma delavnic, zlasti če so brezplačne, radi udeležujejo. Redna cena programa varne vožnje Senior v AMZS Centru varne vožnje na Vranskem je 75 evrov, v ceno je vključeno tudi kosilo, člani AMZS pa lahko izkoristijo do 30 odstotkov popusta. Ob tem morda tudi pobuda mlajšim sorodnikom starejših voznikov, da jim tečaj varne vožnje ali kondicijsko vožnjo v lokalni šoli vožnje podarijo kot darilo.

Seveda pa pride tudi trenutek, ko nekdo zaradi zmanjšanih fizičnih in kognitivnih sposobnosti z vožnjo ogroža sebe in druge. Pravico do mobilnosti je treba zagotavljati tudi v takih primerih. Predvsem v manjših krajih oziroma na podeželju, kjer ni ustreznega javnega prevoza, je treba starejšim namesto uporabe osebnega avtomobila omogočiti alternativne rešitve. Lep primer sta programa Prostofer in Sopotniki, pri katerih pa ne gre za sistemske rešitve, ampak je reševanje problematike mobilnosti starejših voznikov prepuščeno iznajdljivost posameznih občin oziroma posameznikom samim. V AMZS menimo, da bo treba, še zlasti glede na demografske trende, poiskati sistemske rešitve tudi za to področje.