Kakšno je trenutno stanje v paliativni oskrbi pri nas?

V zadnjih desetih letih se na tem področju dogajajo spremembe na bolje. Po državi se razvijajo mobilni paliativni timi, stroka in javnost prepoznavata pomen paliativne oskrbe, oktobra lani je bil v obravnavo predlagan zakon o paliativni in hospic oskrbi. To ne pomeni, da je narejeno dovolj oziroma da je poskrbljeno za dostopnost storitev za vse. Potrebe prebivalstva še zdaleč niso pokrite. Zlasti v obrobnih delih je dostop do zdravstvenih storitev in specializiranih ustanov še zelo otežen.

Slovensko društvo Hospic je ravno za zmanjševanje neenakosti v dostopnosti oblikovalo 12 enot po Sloveniji, v okviru katerih se trudi zagotoviti dostop do hospic oskrbe tudi prebivalcem na podeželju. Društvo se pri tem sooča z izzivi, zato velik pomen daje ozaveščanju splošne in strokovne javnosti o potrebah medsebojnega sodelovanja, nudenja podpore ljudem v stiski, pomenu organiziranega prostovoljstva in kaj zajema paliativna in hospic oskrba.

»Kot družba se ne zavedamo, da paliativna oskrba ni le stvar odločevalcev na politični ravni, ampak zadeva slehernega človeka, ker je povezana z njegovo integriteto in človeškim dostojanstvom,« pravi Renata Jakob Roban. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Lani je društvo uvedlo certifikat Sočutno podjetje,  namenjen ozaveščanju in reševanju problematike delovno aktivnih, ki doma skrbijo za kronično bolnega, umirajočega ali starejšega družinskega člana. V sodelovanju s podjetji želi društvo razvijati drugačno organizacijsko kulturo, v podjetja vnašati nova orodja, vire in znanja za podporo zaposlenim v sodobni, starajoči se družbi. Ob predlogu zakona o evtanaziji in razpravah v strokovni in širši javnosti se je pokazalo, kako malo ljudje, odločevalci in žal delno tudi stroka poznajo paliativno oskrbo.

Marca letos se je začel dveletni projekt Pali-care za krepitev celovite paliativne oskrbe v čezmejnih regijah Hrvaške in Slovenije. Projekt je sofinanciran iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj v okviru programa Interreg Slovenija – Hrvaška v skupni vrednosti 860.074 evrov, nosilec pa je Županijska bolnišnica Čakovec iz Hrvaške. Kaj je namen projekta?

Potrebe po paliativni oskrbi so dejansko večje od prepoznanih. Partnerske organizacije, vključene v projekt Pali-care, prepoznavamo kot skupen izziv pomanjkanje urejenega sistema paliativne oskrbe na nacionalni ravni v obeh  državah, pa tudi pomanjkanje formalnega izobraževanja za pridobitev potrebnega znanja in kompetenc na tem področju. Glavni skupni cilj projekta je krepitev zmogljivosti zdravstvenih delavcev na področju paliativne oskrbe, dvig kakovosti storitev te oskrbe,  vzpostavitev čezmejnega sodelovanja na obmejnem območju ter oblikovanje skupnih trajnostnih rešitev in pilotnih aktivnosti za izboljšanje dostopa do paliativne oskrbe za uporabnike na čezmejnem območju.

Kaj bo projekt prinesel v dosedanjo prakso pri nas?

Z izobraževalnimi aktivnostmi, izkustvenimi delavnicami, spletnimi tečaji, čezmejno izmenjavo praktičnih izkušenj med strokovnjaki ter študijskimi obiski v tujini bo projekt krepil strokovne kapacitete izvajalcev paliativne oskrbe, drugih zaposlenih v zdravstvenem varstvu in zaposlenih pri projektnih partnerjih, kar bo omogočilo izboljšanje postopkov v organizacijah, ki izvajajo paliativno oskrbo. Hkrati bo slednje pripomoglo k večji ozaveščenosti širše javnosti o potrebah po razvoju paliativne oskrbe in problematiki na programskem področju.

KARIKATURA: Marko Kočevar

Kako sicer vaše društvo prispeva k razvoju paliativne oskrbe v Sloveniji?

Slovensko društvo Hospic ima dolgoletne izkušnje in strokovno znanje pri delu z različnimi ciljnimi skupinami, do katerih dostopa skozi štiri temeljne programe, ki vključujejo 30 zaposlenih z različnimi strokovnimi podlagami (strokovni delavci s področja zdravstva, socialnega varstva, psihologije in psihoterapije, šolstva, prava in kadrovanja) in povprečno 200 prostovoljcev na letni ravni. Koordinacija prostovoljcev in zaposlenih na 12 območnih odborih društva zahteva nenehno izpopolnjevanje organizacijskega znanja, organizacijo in izvedbo številnih strokovnih in izkustvenih delavnic, redno supervizijo in podporo strokovnim delavcem za pridobitev znanja iz licenciranih izobraževanj in specialnih znanj na področju paliativne oskrbe in dela z žalujočimi.

Lani je društvo v programu Spremljanje umirajočih bolnikov in njihovih svojcev na domu zagotavljalo pomoč 1183 uporabnikom, v programu Žalovanje odraslih, otrok in mladostnikov pa 739 žalujočim po izgubi bližnje osebe,  v programu Detabuizacija smrti je izvedlo 111 izobraževanj za strokovno javnost in 497 dogodkov za splošno javnost. Kljub temu se zdi, da se kot družba ne zavedamo, da paliativna oskrba ni le stvar odločevalcev na politični ravni, ampak zadeva slehernega človeka, ker je povezana z njegovo integriteto in človeškim dostojanstvom.