Ali je med starejšimi od 65 let veliko čebelarjev?

Ker je bila pred 15 leti povprečna starost slovenskih čebelarjev 65 let in je zdaj 58 let, lahko rečemo, da je med približno 12.000 čebelarji več kot polovica stara več kot 60 let. Približno deset odstotkov je žensk. Težko pa ocenimo, koliko je invalidov, ker teh podatkov nimamo. Starostna struktura je primerljiva z drugimi državami Evrope, kajti čebelarstvo je pred kratkim veljalo za hobi mlajših upokojencev. V zadnjem času pa se trendi spreminjajo, čebelarji se pomlajujejo. Je pa treba vedeti, da so starejši čebelarji večinoma manjši čebelarji, ki so se začeli ukvarjati s čebelarstvom v prostem času, ko so se upokojili; po povprečju čebeljih družin pa je število mlajših čebelarjev precej večje.

»Edino jamstvo za res kakovosten med je, da ga kupite neposredno pri čebelarju na domu, ki ga poznate in mu zaupate, ali pa vsaj v trgovskih centrih tistega, ki ima kot državo izvora navedeno Slovenijo. Polovica medu, ki pride iz tretjih držav EU, je po podatkih evropske komisije ponarejenega,« pravi Boštjan Noč. FOTO: Leon Vidic/Delo

Je veliko takih, ki se za to dejavnost odločijo po upokojitvi?

Glede na to, da je povprečna starost čebelarjev tako visoka, je treba vedeti, da imamo dva segmenta. V prvem gredo čebelarji iz roda v roda, teh je v Sloveniji kar veliko in se s čebelarstvom začnejo ukvarjati družinsko. V drugem segmentu so tisti, ki jim je čebelarstvo hobi. Veliko je takih, ki se za to odločijo pred upokojitvijo. Pogosto se dogaja, da se za čebelarstvo odločajo v zrelejših letih.

Koliko časa je potrebnega za usvojitev znanja, da postaneš dober čebelar?

V Čebelarski zvezi Slovenije vsako leto organiziramo 40-urne brezplačne začetne tečaje čebelarstva, približno 300 udeležencev skrbno spremljamo, tudi pri tem prevladujejo ljudje v zrelejših letih. Vsako leto imamo po vsej Sloveniji na različnih lokacijah več kot 200 brezplačnih predavanj. Te možnosti so, je pa seveda priporočljivo, da vsakdo, ki začne, dobi čebelarskega mentorja, izkušenega čebelarja, da se zna odzvati v različnih razmerah. Čebelarstvo je namreč tako specifična in zahtevna panoga, različna od leta do leta, da je samo nek tečaj premalo. Brez pomoči izkušenih kolegov je zelo težko uspešno začeti čebelarstvo.

Pred šestimi leti ste postavili prvi učni čebelnjak za samostojno čebelarjenje invalidov na vozičkih. Ali je čebelarjenje ustrezno za invalide?

Ja, skupaj z Zvezo paraplegikov Slovenije smo v Murski Soboti z njihovim lokalnim društvom postavili čebelnjak, ki je prilagojen, da invalidi na vozičkih lahko samostojno čebelarijo. Izdali smo tudi poseben priročnik za čebelarjenje invalidov. Za to se jih odloča kar veliko. Naša želja in načrt je, da bi tudi v Soči v Ljubljani imeli tak čebelnjak kot dodatno možnost za ljudi na invalidskih vozičkih, to je kot eno od dejavnosti, s katero se lahko ukvarjajo invalidi. To je ena posebnost v svetu, tega na tak način ni. V Murski Soboti se zveza paraplegikov in Čebelarsko društvo Pomurja zelo trudita, zato verjamem, da bo mogoče tudi invalidov, ki se bodo odločili za hobi čebelarstva, vse več.

KARKIJATURA: Marko Kočevar

Med ima številne zdravilne učinke. Zakaj je še posebno priporočljiv?

Vemo, da ni bilo domače lekarne naših babic brez medu. Med je precej boljše sladilo kot sladkor. Lahko se uporablja kot namaz na kruh ali pri peki. Svetovni trend je jasen. Za uživanje je najbolj priporočljiv med iz lokalnega okolja. Če dobimo med iz neke tretje države, nima enakih pozitivnih učinkov na naše telo. Med je iz rožic iz okolja, ki je našemu organizmu prilagojen, zato je za zdravje najbolj koristen med iz lokalnega območja. To je zelo pomembno, ker se je treba zavedati, da živimo v svetu, v katerem je vse več alergij. Nastanejo predvsem zato, ker od majhnega na to hrano nismo navajeni. Zato je treba uživati hrano iz okolja, v katerem živimo, in ta tudi najbolj blagodejno vpliva na naše zdravje.

Kako lahko ugotovimo, da je med res kakovosten?

To je vprašanje za milijon dolarjev. Med je na svetovnem trgu drugo najbolj ponarejeno živilo. Skoraj 50 odstotkov medu na svetovnem trgu je ponarejenega, to pa zato, ker nimamo enotne laboratorijske metode, ki bi odkrivala ponaredke. Podjetja znajo med dobro ponarediti, dodajo sladkorni sirup, malo eteričnih olj in dišav; ta med ni pravi med, bolj diši kot naravni med. Zato je edino jamstvo ta trenutek, da ljudje kupujejo med neposredno pri čebelarju na domu, ki ga poznajo in mu zaupajo, ali pa vsaj v trgovskih centrih izberejo tistega, ki ima kot državo izvora navedeno Slovenijo. Polovica medu, ki pride iz tretjih držav v EU, je po podatkih Evropske komisije ponarejenega. Pravi naravni med prej ko slej kristalizira, to se pravi, da postane trd. Med, ki je vedno tekoč, je najbolj problematičen, ali je pregret ali pa sploh ni med.

Je to mogoče na kakšen način prepoznati?

To je zelo težko, tudi strokovnjaki ga na okus ne morejo prepoznat. Pravi naravni med prej ko slej kristalizira, to se pravi, da postane trd. Med, ki je vedno tekoč, je najbolj problematičen, ali je pregret ali pa sploh ni med. Celo stroka, ki med poizkuša vsak dan, po teksturi tega ne more ugotoviti. Če ima med izrazite vonjave, ponavadi ni naraven, ima dodatke eteričnega okolja, na primer sivke. Naravni med običajno nima tako izrazitega vonja, da bi dišal po nekem cvetju. Med od akacije na primer diši, vendar ne tako, da ko odpreš kozarec, te vonjave preplavijo. Najbolj izrazit vonj ima kostanjev med, ki nekoliko zagreni, vsi ostali pa ne. Med, ki ga na primer prodajajo po Jadranski magistrali na Hrvaškem, lepo diši. Analiza je pokazala, da je 90 odstotkov tega medu ponarejenega, ker te izrazite vonjave niso tipične za med, ki ga pridelajo čebele.