Kako deluje hiperbarična komora?

Kaj je hiperbarična kisikova terapija, ki poteka v hiperbaričnih komorah?

Hiperbarična kisikova terapija je postopek, pri katerem je oseba v nadtlačni posodi in diha kisik. Najpogostejše ime za tako posodo je hiperbarična komora, manj pogosto pa dekompresijska komora. Hiperbarične komore so lahko majhne, za eno osebo, ki v takem cilindru navadno leži, lahko pa velike, za več sedečih oseb. Vdihavanje kisika običajno poteka skozi tesno nameščene obrazne maske.

Kako deluje?

Osnovni princip delovanja je povečano raztapljanje kisika v krvi, s tem pa tudi večja dosegljivost kisika za celice, tkiva in organe.

»Med bolj raziskane pozitivne učinke spadajo vpliv na počasnejšo rast bakterij in na zmanjšan učinek bakterijskih toksinov, kar velja predvsem za anaerobne bakterije, vpliv na izboljšano sposobnost telesa oziroma belih krvničk za boj proti bakterijski okužbi, na pospeševanje celjenja ran, izboljšanje prekrvitve z delovanjem na drobno žilje itd.,« pravi prof. dr. Žarko Finderle, dr. med. FOTO: Blaž Samec/Delo

Kateri so njeni pozitivni učinki in ali ima tudi stranske učinke?

Med bolj raziskane in največkrat navajane spadajo vpliv na počasnejšo rast bakterij in na zmanjšan učinek bakterijskih toksinov, kar velja predvsem za anaerobne bakterije, vpliv na izboljšano sposobnost telesa oziroma belih krvničk za boj proti bakterijski okužbi, na večje nastajanje rastnih dejavnikov in s tem pospeševanje celjenja ran, na rast kapilar v tkivu, ki je bilo poškodovano z obsevanjem, na zvečano učinkovitost antibiotikov, na izboljšanje prekrvitve z delovanjem na drobno žilje (mikrocirkulacijo) itd. V novejšem času ugotavljajo, da hiperbarična kisikova terapija poveča izplavljanje matičnih celic iz kostnega mozga, zanimiva je tudi ugotovitev, da lahko v telesnih celicah nastanejo spremembe deoksiribonukleinske kisline (DNK), ki kažejo na »pomlajevanje«. Med stranske učinke spadajo spremembe očesne leče, kot sta sprememba dioptrije in pospešitev nastajanja sive mrene, poškodbe srednjega ušesa in obnosnih votlin pri neustreznem izenačevanju tlaka, kisikova strupenost – v hudi obliki, sicer redko, lahko pride do epileptičnega napada oziroma nezavesti, med najhujše stranske učinke spada raztrganje pljuč.

Ali je terapija priporočljiva za starejše?

Če ni kontraindikacij, ni razloga, da je ne bi bili deležni tudi starejši.

Pri katerih boleznih je njena uporaba še posebno priporočljiva?

V svetu splošno priznane indikacije za zdravljenje s hiperbarično kisikovo terapijo, ki jih krije tudi zdravstveno zavarovanje, zajemajo zastrupitev z ogljikovim monoksidom, dekompresijsko bolezen, zračno embolijo, rane s počasnim celjenjem, poobsevalne poškodbe tkiva, nekatere bakterijske okužbe, predvsem z anaerobnimi bakterijami, kronično oziroma ponavljajoče se vnetje kosti, v zadnjem času je vse več dokazov za nenadno gluhost. Seveda imamo tudi raziskave za mnoge druge bolezni, na primer demenco, vendar njihovi rezultati za zdaj niso dovolj enoznačni, da bi stroka te indikacije tudi sprejela.

KARIKATURA: Marko Kočevar

Kdaj pa njeno uporabo odsvetujete?

Relativne kontraindikacije so tiste, pri katerih je velika verjetnost za zaplete. Zato moramo pred začetkom zdravljenja oceniti njegovo smiselnost oziroma pretehtati, ali so pričakovani dobri učinki zdravljenja večji od morebitne škode pri zapletih. Med relativne kontraindikacije spadajo na primer bolezni pljuč (predvsem kronična obstruktivna pljučna bolezen, manj pogosto astma ali stanja po poškodbah pljuč ali prsnega koša), srčno popuščanje ali napredovale spremembe na srčnih zaklopkah, nezmožnost izenačevanja tlaka v obnosnih votlinah in ušesih, stanje po operacijah v srednjem/notranjem ušesu, epilepsija, nekatere bolezni oči (siva mrena, anamneza prebolelega vnetja optičnega živca, določene spremembe na mrežnici), akutna vnetja dihal in ne nazadnje tudi klavstrofobija. Absolutne kontraindikacije (ne smemo zdraviti v hiperbarični komori) zajemajo predvsem sočasno zdravljenje rakavih obolenj z nekaterimi kemoterapevtiki. Tudi sicer je ob prisotnosti rakavega obolenja potrebna previdnost. V znanstveni literaturi so namreč opisani primeri, ko naj bi hiperbarična kisikova terapija pospešila rakavo rast, priporočam torej posvet z lečečim onkologom.

Ali je ta terapija dosegljiva tudi na napotnico ali je samo samoplačniška?

Zdravljenje s hiperbarično komoro je dosegljivo na napotnico oziroma v breme ZZZS. Če bolnik nima urejenega dodatnega zdravstvenega zavarovanja, je potrebno doplačilo. Trenutno imata z ZZZS sklenjen dogovor dve ustanovi, ljubljanski Klinični center in Ortopedska bolnišnica Valdoltra. Na letni ravni je skupno število terapij, ki jih plača ZZZS, nekaj manj kot 7000. Pri tem je seveda treba upoštevati, da večina bolnikov potrebuje več terapij. Zdravljenje poškodb tkiva zaradi obsevanja navadno traja 30 terapij, zdravljenje ran, ki se težko celijo, lahko tudi več. Včasih pa je potrebna le ena terapija, na primer pri zastrupitvah z ogljikovim monoksidom ali pri dekompresijski oziroma potapljaški bolezni.

Ponudnikov je veliko, kaj svetujete pri izbiri?

Pri učinkih hiperbarične kisikove terapije je vsekakor treba upoštevati, pri kakšnem tlaku oziroma na kateri »globini« poteka zdravljenje. Količina kisika, ki se raztopi v krvi, je namreč premo sorazmerna temu tlaku. Pomemben je torej podatek, kakšen nadtlak nad normalnim atmosferskim tlakom, ki znaša okoli enega bara, doseže komora. Ti podatki so pri nekaterih ponudnikih hiperbarične kisikove terapije lahko zavajajoči. Za splošno priznane indikacije za zdravljenje s hiperbarično kisikovo terapijo še vedno velja, da mora biti nadtlak vsaj en Bar, za zastrupitev z ogljikovim monoksidom ali potapljaško bolezen pa je to veliko premalo. Večina raziskav za oceno uspešnosti hiperbarične kisikove terapije pri teh splošno priznanih indikacijah je bila namreč opravljena pri nadtlaku 1,4 do 1,5 bara, torej pri »globini«' okoli 15 metrov. Podatek, koliko tlaka doseže hiperbarična komora oziroma pri katerem tlaku se vrši terapija, lahko podamo tudi v tako imenovanih '«absolutnih atmosferah«, kratica je ATA. Nadtlak 1,5 bara je torej enak »globini potopa« 15 metrov ali 2,5 ATA. Poleg vrednosti nadtlaka v komori je pomemben podatek tudi koncentracija kisika, ki jo diha bolnik. Ta naj bi bila 100-odstotna ali čim bližje tej vrednosti.