Kako do kadra v socialnovarstvenih storitvah?

Koliko kadra primanjkuje na področju socialnovarstvenih storitev in programov za starejše?

Izvajanje socialnovarstvenih storitev in socialnovarstvenih programov na področju socialnega varstva je doseglo prelomno točko, ko se soočamo z zaostrenimi demografskimi in družbenimi spremembami in hkrati s številnimi strokovnimi, zakonodajnimi in strateško razvojnimi spremembami. Vse to je pred, med in po epidemiji zaradi koronavirusa močno zaznamovalo izvajanje socialnovarstvene dejavnosti z akutnim pomanjkanjem kompetentnega in usposobljenega kadra, ki se bo odzival na spremenjene razmere v socialnovarstvenih organizacijah.

Slovenija je starajoče se družba, saj smo na vrhu lestvice evropskih držav, kjer se prebivalstvo najhitreje stara. Po podatkih Sursa je v Sloveniji 21,1 odstotka starejših od 65 let. Tudi indeks staranja prebivalstva, ki opredeljuje razmerje med prebivalstvom, starim 65 in več let, ter otrok, mlajših od 15 let, se v Slovenij iz leta v leto povečuje. Demografske projekcije kažejo, da naj bi bilo leta 2033 indeks staranja že več kot 200, kar pomeni, da naj bi bilo prebivalstva, starega več kot 65 let, dvakrat toliko kot otrok, mlajših od 15 let. Ta trend je zagotovo izziv za stroko socialnega varstva, še več, za politiko in družbo, saj večji kot je delež starejših v družbi, večja je zahteva po ustrezni pomoči različnim družbenim skupinam s podpornimi socialnovarstvenimi storitvami in programi, ki naj bi jih sodobna socialna država omogočala.

Raziskave interesnih skupnosti socialnovarstvenih organizacij kažejo, da v socialnovarstveni dejavnosti primanjkuje okrog 20 odstotkov kadra, da bi lahko izpolnjevali standarde in normative ter zagotavljali strokovno kompetentno delo.

»Izboljšati je treba delovne razmere, da kader v socialnem varstvu ne bo preobremenjen, izgorel oziroma ne bo delal vse dni v letu,« pravi Vilko Kolbl. FOTO: osebni arhiv

Katerega kadra v socialnem varstvu najbolj manjka?

Po podatkih zavoda za zaposlovanje do konca leta 2022 praktično ne bo panoge, ki bi število zaposlenih manjšala. Največji problem bo s pomanjkanjem kadra v gradbeništvu, gostinstvu, prometu, predelovalnih dejavnostih, pa tudi v zdravstvu in socialnem varstvu.

Zaposlovanje kadra pri izvajanju socialnovarstvene dejavnosti se ne povečuje, saj za te poklice ni zanimanja. Tega kadra primanjkuje po vsej državi, še posebej v nekaterih statističnih regijah, kot sta pomurska in osrednjeslovenska. Kadra primanjkuje v vseh vrstah socialnovarstvenih organizacij, od centrov za socialno delo, domov za starejše, varstveno delovnih centrov, centrov za usposabljanje, delo in varstvo ter vse do nevladnih organizacij, ki izvajajo pretežno socialnovarstvene programe.

Še posebej manjka socialnih delavcev, socialnih oskrbovalk, psihologov, delovnih terapevtov, varuhov, delovnih inštruktorjev, bolničarjev, zdravstvenih tehnikov, dietnih in drugih kuharjev in čistilk. Kadra torej primanjkuje na vseh izobrazbenih ravneh, zlasti tako imenovanega srednjega kadra, skupaj s strokovnimi delavci.

Ti poklici so bili podhranjeni že dolgo pred epidemijo covida-19, kaj je vzrok za to?

Epidemija je kadrovsko vrzel le še dodatno poudarila. Vzroke je mogoče iskati deset ali morda še več let v preteklosti, ko bi zaradi družbenih sprememb morali začeti spreminjati sistem izobraževanja za poklice v socialnem varstvu ter okrepiti ugled in sistem ustreznega plačnega nagrajevanja za vse podporne poklice.

Problem kadrovske podhranjenosti je bil zaznan v domovih za starejše, posebnih socialnovarstvenih zavodih, varstveno-delovnih centrih, centrih za socialno delo, centrih za usposabljanje, delo in varstvo ter nevladnih organizacijah. V zadnjih letih se je zgodil odliv kadra iz socialnega varstva v zdravstvo, šolstvo in pravosodje. V teh dejavnostih so plače višje in delovne razmere ugodnejše, manj zahtevne. Poleg tega je v teh dejavnostih bistveno boljše urejen sistem napredovanja, višje so izhodiščne plače razredov za posamezne poklicne profile, medtem ko je prenos plačnih razredov na področje socialnega varstva iz drugih dejavnosti bolj rigiden.

Plača je seveda eden ključnih motivov za odhod kadra, vendar so vzrok tudi težke delovne razmere, neenakomerno razporejen delovni čas in družbeno necenjeno delo.

Zakaj je covid-19 te razmere še poslabšal?

Čas epidemije je kadrovske razmere na področju socialnega varstva le še poslabšal. Koronski čas je okrnil fizične stike za strokovno sodelovanje med institucijami. Socialnovarstvene organizacije so se soočile tudi s pomanjkanjem sodelovanja s šolami, ki izobražujejo poklicne profile za področje socialnega varstva, saj študentje na primer niso mogli opravljati študentske prakse. Ampak problematika pomanjkanja kadrov v sociali je sistemske narave, ki je v odgovornosti ukrepov vlade in resornih ministerstev. Pri tem ne smemo prezreti družbenega pomena socialnega varstva v njeni kakovosti javnega servisa za državljane, ki zaradi svojih različnih ranljivosti potrebujejo storitve in programe s področja socialnega varstva.

KARIKATURA: Marko Kočevar

Tudi druge evropske države so v preteklih letih identificirale pomanjkanje kadra v socialnovarstvenih organizacijah in na različne načine ukrepale. Glede na to, da se pogosto želimo primerjati in učiti iz nemških praks, je na tem mestu smiselno spomniti na besede Angle Merkel, bivše kanclerke Nemčije, da je za uspešnost države ključen dostopen, učinkovit in kakovostni javni servis tudi s storitvami in programi socialnega varstva. Globalna kriza, v katero vstopamo, bo življenje posameznika še posebej obremenila z draginjo in socialno-ekonomskimi obremenitvami slehernega državljana. Zato se bodo v prihodnje potrebe po storitvah in programih s področja socialnega varstva še okrepile.

Ali bo mogoče izvajati dolgotrajno oskrbo, če ne bo dovolj kadra v socialnem varstvu?

Izvajanje dolgotrajne oskrbe je v prihodnje negotovo. Pred nami je referendum o zakonu o dolgotrajni oskrbi. Ob tem so še negotovi kadrovski, finančni, organizacijski, strokovni in zakonski pogoji. Trenutno veljavni zakon, ki naj bi ga začeli izvajati leta 2023, ne predvideva zaposlovanja poklicnih skupin s področja socialnega varstva, kar v celostnem razumevanju posameznikovih potreb zagotovo ni dobro. Veljavni zakon namreč ne zagotavlja niti boljših in dostopnejših storitev za uporabnika, niti ustrezne varne zdravstvene nege, nikakor pa ne kakovostne socialne oskrbe, saj kadra s področja socialnega varstva sploh ne predvideva.

Če bi zamaknili izvajanje zakona z novelo, ki bi začela veljati s 1. julijem 2024, bi lahko v tem času s strokovnim konsenzom sprejeli nujne popravke in dopolnitve v dobro uporabnika, da bi bil dejansko vsem državljanom omogočen dostop do potrebnih storitev v okviru tega zakona. S tem bi naredili odločen korak naprej za oblikovanje kakovostnih storitev za starejše in druge ciljne skupine uporabnikov zakona. V tem primeru bo potrebnega še več kompetentnega kadra, ki bo zagotavljal državljanom kakovostno in dostojno življenje v starosti oziroma dostopnejše storitve dolgotrajne oskrbe.

Ali je ta problem rešljiv?

Zagotovo je problem rešljiv, potrebno pa bo veliko politične, družbene in strokovne volje v prvem koraku in proaktivnega angažiranja in dela na drugi strani. K temu smo pozvani vsi, ki delamo z ljudmi in zanje. Potrebna bo interdisciplinarna zavzetost na vseh ravneh družbenega življenja, saj so potrebne spremembe, od lokalne in regionalne, do nacionalne ravni. Ostajam zmerni optimist. Zavedam se, da je potrebno okrepiti napore za sodelovanje pri premagovanju kadrovskih izzivov na ravni Socialne zbornice Slovenije, izobraževalnih institucij, izvajalskih organizacij, skupnosti, politike in stroke. V družbi bo treba preseči medgeneracijske ovire in okrepiti socialno kohezivnost med generacijami. Potrebno bo ponovno okrepiti družbeni ugled in ustrezno plačilo za kadre, ki delajo na področju socialnega varstva. Mlado generacijo je potrebno navdihniti za poklice v sociali.

Kakšne rešitve predlagate?

Najprej je treba spremeniti standarde in kadrovske normative v socialnem varstvu, ki so zastareli in neprilagojeni potrebam in zahtevnosti izvajanja socialnovarstvenih storitev in programov v prihodnje. Izboljšati je treba delovne razmere, da kader v socialnem varstvu ne bo preobremenjen, izgorel oziroma ne bo delal vse dni v letu. Ne smemo pozabiti na specifiko delovnega časa, saj je treba v socialnovarstveni dejavnosti zagotavljati storitve 24 ur na dan, sedem dni v tednu in vse dni v letu. Urediti je treba ustrezno štipendiranje, sistem pripravništev, ki trenutno ne deluje, urediti sistem napredovanja, poenostaviti postopek zaposlovanja tujcev in še kaj.

Kako pritegniti mlade v te poklice?

Najprej je treba mlade vprašati, kaj se jim v teh poklicih zdi manj privlačno, in na podlagi tega pripraviti izhodišča za spremembe, da bomo znali in zmogli mlade zaposliti na področju socialnega varstva. To je proces, v katerem bo treba vzpostaviti nova izhodišča za opolnomočenje mladih za pomoč sočloveku. Ključni so pri tem tudi mediji, ki lahko prispevajo k širjenju pozitivne podobe poklicev s področja socialnega varstva. Potrebna bo nova paradigma medijske percepcije poklicev za delo v sociali, saj vse prepogosto mediji poročajo le o težkih in slabih delovnih razmerah, ne osvetlijo pa učinkov naravne pomoči posameznikov, družine in skupnosti. Mladim je treba poklicne profile s področja socialnega varstva predstaviti zelo naravno, spontano in nevsiljivo. Navdušiti jih je treba za uspehe družbenega napredka tako, da pomagajo najprej posamezniku, krog pomoči razširijo na njihove družine, podporno sodelovanje razširiti na skupnosti in končno v celotno družbo.