Živeti v drugem

Ko se je Slovenija predlani kot država gostja predstavljala na Frankfurtskem knjižnem sejmu, največjem in najpomembnejšem knjižnem sejmu na svetu, je bilo dosti rečenega o pomenu rednega in poglobljenega branja. In res – v svetu razpršene pozornosti, ki mu vlada roka profanizacije in banalizacije, je knjiga tista, ki uči zbranosti, zamišljanja, umeščanja v pripoved in poglede drugega, ki ponuja poligon za spoprijemanje z izzivi etike in humanizma, ponuja prepoznanje, ponuja skupnost.

»Odrasla sem v okolju, v katerem je bilo to, da te stvari zanimajo, da si se sposoben vživeti v drugega, vrednota. To je zame še vedno največja vrednota, mislim pa, da je to tudi največ, kar ti pisana beseda oziroma umetnost lahko da,« je v intervjuju za Delo pred dnevi dejala letošnja nagrajenka Prešernovega sklada, pisateljica Nataša Kramberger.

Naš odnos do narave je zrcalna slika naših medsebojnih odnosov

A sposobnosti vživeti se v drugega ne vadimo le ob prebiranju, pač pa tudi – in morda še posebej, saj gre za najpreciznejše branje – ob prevajanju literarnih del. To te dni počenjam sama in ob tem premišljujem, kako drugačen bi bil naš vsakdan, če bi vsak od nas prevajal. Če bi se, torej, vsak od nas vsaj za ducat minut na dan umestil v zgodovino, kulturo, izkušnje, jezik drugega, če bi bil primoran ne le poznati, ampak resnično razumeti življenja, drugačna od svojega, če bi mu na jezik sedale druge besede, takšne, ki jih sam dotlej še nikdar ni izrekel, če bi jih gnetel, mehke, tople.

Ali kot je v knjigi This Little Art, poklonu prevajanju in prevajalcem, zapisala Kate Briggs: »Te knjige prejmemo poustvarjene iz rok prevajalcev in majcene pogodbe, ki jih sklepajo te roke – med prevajalcem in piscem, bralcem in prevajalcem, jezikom in jezikom, kulturo in kulturo, izkustvom in izkustvom –, so /.../ za vitalnost našega jezika, naših kultur in doživetij ključne prav toliko kolikor knjige same.«