Kulturni terorist

Velikokrat imam v mislih besede, ki jih je Laurie Anderson povedala Patriciji Maličev: »Človek umre večkrat. Prvič umre, ko se ustavi njegovo srce. Drugič, ko je zažgan ali pokopan. In tretjič, ko je zadnjič izgovorjeno ... njegovo ime.«

Dušan Jovanović ne more umreti. Njegovo ime se nenehno izgovarja, sploh zdaj, ko je v Cankarjevem domu obsežna pregledna razstava Dušan Jovanović – kulturni terorist. Sprehajam se po razstavi in vame kapljajo spomini. Na zadnji intervju, ki sva ga naredila novembra 2018, v stanovanju na Igriški 3. Milena nam je skuhala močno črno kavo, tisto pravo, v džezvi, in tako smo se usedli za mizo in govorili, le da je Milena takrat morala tu in tam dopolniti njegove misli, stavke.

Še vedno slišim njegov glas, smeh, način, na katerega je izgovarjal določene besede. S strastjo. Z naslado. Kot bi med vsakim pogovorom pisal dialog za novo dramo. Napisal jih je več kot dvajset, več kot Cankar, in tudi skoznje zamenjal nekaj svojih umetniških kož.

Zaradi njegove zadnje avtobiografske knjige Na stara leta sem vzljubil svojo mamo bolj razumem motor njegove silovite ustvarjalnosti, da bi nas s teksti, dramami in predstavami stresel, premaknil, v nas sprožil katarzo. Sami smo kreatorji lastnih spominov, mi je rekel. Bolj ko se potapljaš na dno otroštva, bolj se odpirajo pokrajine, ki jih prepoznavaš za svoje, a so napol pozabljene, je rekel.

Ko sem ga vprašala, ali karkoli obžaluje, je pobobnal s prsi po mizi in izstrelil: »Prav nič. Če sem se skozi to pisanje dokopal do česa, sem se do tega: Da ne obžalujem nič, in to mislim resno, je rekel. Lahko pa povem, kaj sem spoznal. Sovraštvo te onesreči, te ubija. Ne mislim na sovraštvo, ko nekdo sovraži mene, ampak na sovraštvo, ko jaz sovražim koga. Sovraštvo ne ubija samo sovražnikov, ampak tudi tiste, ki sovražijo. Ko pa izgubiš ogenj, ki ti omogoča ustvarjati in ljubiti, izgubiš vse.«