Da se ti zrola

Jadikujem nad svojo usodo na zimski božjepotni cesti, par sto metrov pred seboj ugledam opletajoči životec na rolerjih. Mimo mene zdivja rdeči audi, pozneje izvem, da A2, nasproti se bliža avtobus. Bo ta rdeči pribremzal? Ko so vštric bus, rolarka in audi, je odgovor ne. Telesce na koleščkih vrže na pločnik, kjer obleži.

Avto jo je zadel, odpeljal kanec naprej, malo upočasnil, potem pa oddrvel. S kraja nezgode. Na katerega pribicikliram v petih sekundah, ob rolarki ustavi tudi tovornjakar, obadva sva besna, on že kliče kamerade, če bo kdo zaznal pobeglega.

Mladenka je prestrašena, ne razume najine jeze, pravi, da noče nikogar obtoževati, nikogar kriviti, tudi ko ji vpijoč dopovedujem, da bi bilo to lahko njeno zadnje rolanje. Pravi, da je z njo vse okej, da nima daleč do doma, s šoferjem kamiona se razumeva, da bo o dogodku izvedela policija, in gremo vsak svojo pot.

Bog ve, kaj se je po glavi v naslednjih urah pletlo vozniku, no, bodimo spolno uravnoteženi (in ostanimo pri dveh polih), morda voznici. Bil sem živčen, pa v resnici ne toliko zaradi tega, ker bi na podoben način lahko obležal sam, ja, vem, kako gremo cestni biciklisti upravljavcem štirikolesnih vozil na živce. Čustvo pa je lahko tudi obojestransko, celo krepkejše z naše strani.

Par dni pozneje, tristo metrov stran, dekle rola meni naproti, ko sva si blizu, se zaderem, ali je vse v redu, komaj opazno mi prikima. Še tri dni pozneje, na istem odseku, kjer gonim svoje neprisilno sizifovstvo, spet srečanje, tokrat je mimobežnost molčeča.

Dekle, ki, takole na oko, vsakič prerola kakih deset kilometrov, je zbijanje s ceste očitno odlično predelalo. In nikogar ne obtožuje, nikomur noče storiti nič žalega. Naj rola v miru.