Neomejen dostop | že od 9,99€
Na tem mestu sem že zapisala, da Loto zadnje čase noče na sprehod, razen če se mu res ne mudi lulat ali kakat. Iz hiše ga je treba zvleči s trikom (pospešeno jih zmanjkuje), iz avta ga ne dobim niti na njegovih ljubih točkah …, razen če ne zapeljem skoraj v rečno strugo. Če ne bi pomagalo niti to, bi me zaskrbelo, da ga kaj boli, a ker ob zvoku pretakajoče se vode iz vozila švigne kot puščica, sklepam, da je za njegovo novo muho kriva vročina.
Že od julija redno hodiva na domu najbližji dostojen potok, Gameljščico. Prej sva z Boštjanom tja večinoma hodila prat taistega psa, potem ko je na Rašici neskromno degustiral vse blatne luže in zadrževalnike meteorne vode. Da bi sama noge namočila v potok, mi ni dišalo, a ekstremna vročina naredi svoje in tako sem ob vsakem obisku globlje zabredla vanj.
Po nevtralnem vonju in bistrosti sodeč je voda precej čista, temperatura osvežilna, tolmuni pa omogočajo, da na več mestih zaplavaš. Ko se telo in um ohladita, se dogodivščina namakanja v potoku, obdanem z bregovi, poraščenimi s cvetočimi invazivkami, na katerih se zadržujejo bleščeči kačji pastirji, lahko primerja s plavanjem v smaragdnih jezercih sredi amazonske džungle.
H Gameljščici svoje pse vodijo tudi drugi sprehajalci in z mostiča smehljaje gledajo, kako njihovi sopihajoči kompanjoni postajajo vse živahnejši in dobijo celo voljo za igro kot Loto, ki se ne naveliča lovljenja kamnov. Toda potoku se vidi, da ni ljubljen. Da se Loto med skakanjem ne bi porezal, sem začela čistiti dno. Kaj vse sem privlekla ven! Kose zidakov, keramičnih ploščic in steklenic, velik nož, britvico, nešteto zlomljenih salonitk, ostanke plastične folije za ovijanje bal, kovinske predmete … Nezabeležena zbirka dosežkov človeške civilizacije.
Domačin, ki je na potok pripeljal velikega črnega psa, je povedal, da ob močnem deževju ljudje v potok spuščajo greznico, in takrat strašansko smrdi. Taisti, ki to počnejo, je dodal, so zavrnili priključitev na kanalizacijski sistem, medtem ko vozijo drage avtomobile. Sam bi jim naložil takšne kazni, da bi jih bolelo, se je razvnel. Tudi jaz, sem prikimala in razmišljala, da je odnos ljudi do tega potoka takšen kot splošen odnos Slovencev do narave. Zdi se jim tako samoumevna, da mislijo, da lahko z njo delajo, kar hočejo.
Nekega večera, ko sva se z Lotejem na potok znova prišla ohladit, pa je ob bregu sedelo dekle s knjigo v roki. Zatopljeno je vpijala strani, medtem ko je voda tiho tekla mimo nje. Še je ljubljen, sem si ganjeno šepnila.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji