Najdražji koktajl na svetu

Ko se nas je gručica decembra lani zbrala v mestu, kjer smo se spoznali, da proslavimo desetletnico prijateljstva, je bilo na to posebno priložnost pač treba početi nekaj posebnega. Po dolgotrajnem pretresanju in vsemogočih idejah, kaj bi to lahko bilo, se je naposled logično in spontano razpletlo po pričakovanjih: osrednji praznični večer je minil na postojankah izgubljene generacije ameriških avtorjev z začetka 20. stoletja, nekje med trgom Vendôme in Montparnassom.

R., ki je za to dal pobudo, je od vseh njih še posebej pri srcu Hemingway. Njegov duh je bil tistega večera gotovo z nama, tako v Closerie des Lilas, ki jo pisatelj večkrat omeni v Premičnem prazniku, kot Ritzu, kjer manjši in intimnejši od barov nosi njegovo ime.

V baru Hemingway se počutiš kot v džentelmenskem brlogu, prevladujejo rjava barva, usnje in les; sedeži so udobni, osebje prijazno, seznam koktajlov pester in skrbno kuriran, prigrizki, ki jih ob tem ponudijo, lični in okusni, povsod naokrog pa fotografije in članki o Hemingwayu, ki je tja zahajal v času enigmatičnega barmana Franka Meierja. V času najinega obiska in še do pred kratkim pa je to vlogo opravljal Colin Field.

Po naključju – kakopak – se mi je v teh dneh med gledanjem serije Lupin prav ob prizorih izpred predbožičnega Ritza na instagram prikradla objava na to temo. Colin Field je v njej povedal, da se je po Meierjevem zgledu odločil izumiti najdražji koktajl na svetu.

Hemingwayjev bar v Ritzu je udoben kot džentelmenski brlog. FOTO: posnetek zaslona/Luxury Launches

Meier je, tako Field, leta 1923 izumil sidecar. Od drugih je bil neprimerljivo dražji, zanj je uporabil konjak iz leta 1872. Field ga je poustvaril za štiristo evrov ter pristal v Guinnessovi knjigi rekordov; potem pa si ga je nekoč Bruce Willis zaželel za 1400 evrov. Drugič je nato naročil rundo za oba, tretjič pa še za Fieldovega asistenta. Ta se je opravičil, češ da na delovnem mestu ne pije. Field pa mu je zabrusil: »Če stane 1400 evrov, pač boš!«