Kdo je izumil strah

Iz trdnega spanca me je zdramil šum, kot da bi sova mehko zaveslala skozi noč. Skozi majhno odprto okno s križi je nad dišečim oblakom pokončnih cvetov pelargonij, ki so bile čez dan rdeče, ponoči pa črne kot vse drugo, v hišo lil hlad, črički, obnemogli od večernega cvrčanja, so se pritajili pod liste rož. Sanje so me vabile nazaj, ko se je pri vratih sobe nekaj zganilo. Zastal mi je dih. Črna, nerazločna senca je z vsakim utripom srca dobivala jasnejše obrise; z vsakim pritajenim dihom strašnejše. Vse žile v telesu, do najdrobnejše kapilare, je počasi polnil svinec. Srce je komaj še bílo, dihanje bi bilo smrtno nevarno, če bi ga volkodlak, ki je z iztegnjenim vratom, dolgim preščipnjenim trupom in repom, ki se je vil med zadnjimi tacami, slišal. Ali zavohal. Če bi, negibna kot kamen, spustila veke, bi se odlepil od vrat in …

V tistih urah pred svitom je strah pogoltnil vso prihodnost. Ni bilo prihodnjega dneva, ne šolskih nalog, ne gozdnih jagod pod vinogradom, ostri obrisi oddaljenega Pohorja v zahajajočem soncu nikoli niso obstajali, kot tudi ne bele sledi letal na nebu, mesta s šolami, knjigarnami in pisatelji, babica z ruto na glavi, borlski grad na pečini nad Dravo. Bilo je samo črno brezno. Gotova smrt. Potem se je zdanilo. Volkodlak se je spremenil v moder predpasnik, ki je v dolgih gubah visel na vratih.

Pred kratkim so mediji objavili rezultate neke raziskave, da je mlade strah prihodnosti. Med vrsticami sem iskala kaj več. Česa drugega bi lahko bilo mlade strah kot prihodnosti? In v katerem času med vojnami in nesrečami jih ni bilo? Neki mladenič je menil, da so imeli starši manj skrbi. Samo mlad človek ne ve, da nihče ne more podoživeti tujega strahu, tako kot tuje ljubezni ne.

Velikokrat doslej, ko je strah nenehno spreminjal oblike, kdaj planil iz zasede ali pa me kot senca dneve in dneve spremljal, se je potrdilo, da strah raste v temi, ne samo tisti, ki pride z nočjo. In ponikne, ko ga obsije svetloba.