Za sosednjo mizo

Izčrpan po enournem službenem besedovanju sem si v gostinski čumnati privoščil topel obrok. Za pico sem bil uro in pol prezgoden, kar mi je šlo precej na jetra, zadovoljiti sem se moral z jetrci. Katerevrstnimi, ne vem. Čakajoč na hranilni nadomestek sem pri šanku, ob piru, ugledal tri, po opravi sodeč, gornike. Ko so zasedli sosednjo mizo, sem razbral, da gre za gorske reševalce.

Tudi oni so bili prezgodnji za pico. Dobili smo vsak svojo jetrno porcijo, trojica svojih sedem, jaz svojih sedem režnjev kruha. Ker se iz spoštljivosti do prisotnih nisem pogovarjal sam s seboj, sem prisluhnil reševalcem. Eden je bil starejši, dva, z mojega vidika, golobrada. A vsi prepolni zgodb, zgodb o šefih, ki nimajo pojma, ki so premehki ali pretrdoglavi, o soplezalcih, ki so vsako četrto plezarijo kamerada spravili v smrtno nevarnost, pa o, kaj pa tretjega, ženskah. Ženskah na štriku, alpinistkah.

Zlasti o eni so psihologizirali, malo občudujoče, saj je ful izobražena, malo pa kvantaško. Marsikaterega od soplezalcev je že spravila ob pamet. Malo zaradi čarov, ki jih ji je namenila narava, malo zaradi plezalske navihanosti.

Pogovorne niti jim ni zmanjkalo, kruha pač. Če sem se, nekdaj zaljubljen v hribe, komaj zadrževal, da se nisem navezal na njihove anekdote, se pri tuji lakoti nisem mogel, ponudil sem jim svojih šest kosov belega, enega sem zgoltal sam. Bili so mi hvaležni, nakazali pa, da imajo za seboj celonočno reševalno pezo.

Zakaj se je trojica pri sosednji mizi poznega dopoldneva pogovarjala tako sproščeno, pa mi je bilo kmalu jasno. Čez nekaj ur sem na spletu bral o reševalni akciji, v kateri so reševalci tvegali, da ne bodo nikoli več okusili jetrc, a na srečo prinesli v dolino živega srečneža v nesreči. In sebe meni v sosedstvo.