Vsi naši touri

Slovenijo je spet obsedla rumena mrzlica. Prikovani smo pred televizijske zaslone, pri čemer nas letos poleg drame na dirki po Franciji živcira še nešteto oglasov, ki so jih vsaj dali v svoj okvirček, da gledalec ostaja v stiku z dirko.

Kolesarstvo je v Sloveniji doživelo velik razmah. Pričakovano. Vprašajte trenerje v športnih klubih, kaj se zgodi, ko naš športnik oziroma športnica prinese domov olimpijsko medaljo. Naslednji teden imajo cel kup novih vpisov in vsi bi bili športniki. Po uspehih slovenskih kolesarjev v zadnjih letih in sploh po lanskem Touru je tako pričakovano zraslo zanimanje tudi za kolesarstvo.

Zgledi vlečejo. Ko gledaš bicikliste, ki hitijo po prekrasni francoski pokrajini, te zamikata tako Francija kot tudi skok na kolo. Je pa razlika, kako se tega lotevajo odrasli in otroci. Medtem ko dajo odrasli celo premoženje za opremo in se tlačijo v drese znanih kolesarskih ekip, je otrokom dovolj imeti bicikel. No, nekaj na dveh kolesih. Če kolesa ni pri roki, je priročen tudi skiro. Samo da se pelje. Ko v hiši kar naenkrat nastane tišina, kar je res redkost, ker med počitnicami gostimo vedno več otrok, in ko vse, kar ima kolesa, izgine iz garaže, veš, da dirkajo. Kljub odrgninam in občasno okrvavljenim kolenom je to precej bolj zdrava možnost kot kakšni zasloni.

Medtem ko suhceni gladiatorji bijejo boj za rumeno majico in zmago v Parizu, imamo doma vsak svoje toure. Nekdo osvaja gorske vrhove, drugi rečne brzice, tretji tekaške kilometre, četrti pa morda strani v knjigah. Čeprav v vrhunskem športu štejejo zmage, smo prav lani na dirki videli, da je včasih zmaga tudi športno priznati poraz, potem ko si se boril do konca. V duhu olimpijskega gesla hitreje, više, močneje. Da si danes boljši, kot si bil včeraj. To ni le stvar športa. Vsak dan je nova etapa in nova priložnost biti boljši. V čemer koli.