Divjina okoli nas

Novice o ustreljenem medvedu in netopirjih, ki so ostali brez strehe nad glavo, so predvsem novice o vstopu ljudi v življenjski prostor živali. Ob brezsramnem prilaščanju tega prostora velikokrat pozabljamo, da smo si pravzaprav podobni. Ali pa vsaj naši mladiči.

Pred časom je po spletu zakrožil videoposnetek mame medvedke s štirimi mladiči. Prečkali so cesto in povsem ustavili promet. Prva dva mladička sta varno prišla na drugo stran, z drugima dvema pa je bila cela drama. Eden je že šel čez, pa se je vrnil, drugi je medtem plezal na drevo, mama se je vrnila ponju, pa sta se sredi ceste ustavila, eden je šel spet nazaj na drevo … Ob ogledu videa verjetno ni bilo mame na svetu, ki ne bi sočustvovala z medvedko, in verjetno ni bilo mame, ki se ne bi strinjala, da so medvedji mladiči zelo podobni človeškim oziroma človeški medvedjim.



Tudi druge živalske vrste imajo podobne težave. Ta teden sva s fotografom na Kozjanskem sredi belega dne čakala mamo srno, ki je skušala čez cesto spraviti mladička. Pogledovala je proti nama in se obračala k svojima otrokoma, češ, pohitita, že prihajajo. Mladička se nista prav veliko obremenjevala z vidno zaskrbljeno mamo. Prekopicavala sta se po travi, našla očitno nekaj slastnega, mama pa je bila iz minute v minuto bolj živčna. Prestopala se je sem in tja, spet postala sredi ceste in ju čakala. Ni ju dočakala, ampak ju je, ker sva se očitno že preveč približala, odpeljala v bližnje grmovje.

Divjina, tudi v mestih, ni daleč. Pred nekaj tedni so v središču Celja na vrtu gostili celo srnjaka! Živali tako kot mi iščejo svoj prostor pod soncem. In očitno imamo vsi podobne starševske težave. Kdove, ali tudi živali kdaj oštejejo svoje otroke in kako. Ker nekateri človeški starši se lahko spremenijo v »živali«. Vsekakor nas prave živali lahko marsičesa naučijo. Očitno tudi nekaj starševstva.