Resničnostna kuharija

Najboljša stvar v hotelih so zajtrki. Ko se s toplim krožnikom počasi pomikaš ob mizah, ki se šibijo od dobrot. Jajčka na sto in en način, klobasice, salame, siri, kruhki, med, marmelade, pa sladko pecivo in palačinke.

Za tiste, ki živijo bolj zdravo, so vedno na voljo jogurti in različni kosmiči. Če je dopust prelomna točka zdravega življenja in si zjutraj res privoščiš kosmiče ter sveže stisnjen pomarančni sok, je velika verjetnost, da boš na koncu vseeno zaključil z jajčki in klobasicami. Miza ponuja.

Doma je kava boljša kot v hotelu, ampak vseh dobrot si zjutraj pač ne pripraviš. Med tednom je sploh težko, ker takrat gre za minute, včasih je še kava luksuz. Ob koncih tedna pa je čas za razvajanje brbončic. Odkar spremljamo kuharske resničnostne šove, pri nas za kuhalnico radi poprimejo tudi otroci. Težava je le, da otroci ne vedo, da resničnostni šovi niso v celoti … resnični.

Ko gledajo tekmovalce, kako kuhajo in hitijo, da jim pot kaplja naravnost v piskre, vidijo napetost in čutijo adrenalin. Kako super je tole, mami! Jutri bomo mi kuhali! Ko ta jutri pride, prvi obupa, še preden se je sploh kaj začelo, ker se ne strinja z izbiro, kaj bodo pripravili.

Drugi obupa po pol ure, ker je že krompir nalupil in narezal čebulo ter šel na vrt po drobnjak. Tretji vztraja, ampak hoče, da je mami zraven. Seveda ne kot nadzornik, ampak kot garač. Ko je kosilo na mizi in se vse poje, se tepejo za pohvale, kdo je več naredil, po kosilu pa izginejo kot kafra.

Napredek vsekakor je in vsak teden boljše jemo. Ampak mogoče bi bilo fino, ko bi ustvarjalci resničnostnih šovov vsaj eno oddajo naredili res resnično. In pokazali še čiščenje pultov in posod, da bodo mali navdušenci verjeli, da se delo v kuhinji ne konča, ko je kosilo na mizi. Kljub temu se ne pritožujem. Ljubezen gre vendarle skozi želodec.
Špela Kuralt