Vklesano v marmor

Pred časom sem se vrnila s svojega prvega obiska Rima, otovorjena z vrečami artičok in čimul in finocchion, sijajnih salamic z janežem, sicer značilnih za Toskano. Vračala sem se z vlakom in tik pred odhodom mi je Matteo, pri katerem sem nakupila tone sira – mountain goat, mi je napisal na enega od paketkov, na drugega in tretjega pa goat sheep in smoked pecorino –, dejal, naj se na poti na železniško postajo ustavim v bližnji v baziliki Marije Snežne. Čemu? Zaradi Berninija.

Če kaj, potem me v tednih po vrnitvi najbolj spremlja in preganja prav Gian Lorenzo Bernini, njegov neverjetni opus, kipi, ki jih, bi prisegel, nikakor niso mogle ustvariti človeške roke. Toda Bernini ni bil le čudežni deček, ki je prvo kiparsko delo ustvaril pri osmih, pri petnajstih pa so ga že opazili pomembni rimski kardinali, in ni bil le kralj marmorja v službi kar osmih papežev, zaslužen za ugrabljeno Perzefono, v drevo spreminjajočo se Dafne in ekstatično sv. Terezijo – bil je tudi slikar, arhitekt, dramatik, scenograf in izumitelj, tu in tam celo gledališki režiser in igralec. »Harmonija je najlepša stvar na svetu in veličina ni odvisna od količine vloženega denarja, ampak veličine arhitektovega sloga in plemenitosti njegove ideje,« naj bi dejal.

Komandos za muzeje je moral priznati poraz

Bernini je postavil standard baročnemu kiparstvu, ob tem pa v veliki meri ustvaril podobo Rima, kakršnega poznamo danes. Toda ko je leta 1680 pri dvainosemdesetih letih umrl, so ga ob dveh ponoči in ob razsvetljavi štirih bakel pokopali v baziliki Marije Snežne. Njegovega groba dandanes tam ne zaznamuje ne veličasten kip ne šopek cvetja – na tleh, vklesano v preprosto marmornato ploščo, je komaj vidno le ime.

»Sploh veš, kako bogat je bil, kako priljubljen in spoštovan?« mi je še dejal Matteo. »Bernini ob koncu ni ustvarjal, ker bi moral, niti zato, ker bi potreboval denar. Ustvarjal je, ker si je želel biti ljubljen.«