Caravaggio in Bernini sta osvojila Dunaj

Sabine Haag in njeni sodelavci v dunajskem Umetnostnozgodovinskem muzeju so skoraj deset­letje pripravljali veliko razstavo o dveh zvezdah italijanskega baroka. Razstavo Caravaggio in Bernini: odkrivanje občutkov so odprli sredi oktobra in je na ogled do 19. januarja 2020.

Generalno direktorico muzeja Sabine Haag bi moral 1. novembra nadomestiti Nemec Eike Schmidt, ki od leta 2015 službuje kot direktor znamenitih zbirk Uffizi v Firencah. Na začetku oktobra, le mesec pred predvidenim prihodom na Dunaj, si je premislil in dejal, da bo ostal v Firencah. Zgodil se je škandal. Republika Avstrija celo razmišlja o tožbi. Schmidt se je pač odločil, da mu je bolje v Italiji. Tam je spet na oblasti minister za kulturo, ki ga je imenoval za direktorja zbirk Uffizi, medtem ko v Avstriji ni na oblasti socialdemokratski minister, ki mu je leta 2016 ponudil prevzem stolčka Sabine Haag.
 

Čustvena moč Caravaggia

Obema najvplivnejšima italijanskima slikarjema je bilo ime enako: Michelangelo. Eden je bil Michelangelo di Lodovico Buonarroti Simoni, znan kot Michelangelo, drugi pa Michelangelo Merisi (tudi Merigi ali Amerighi) da Caravaggio, znan kot Caravag­gio. Slednji se je rodil leta 1571 v Milanu, slikarstvo je študiral pri Simoneju Peterzanu, manirističnem slikarju. Caravaggio je bil vzkipljivega značaja, leta 1590 se je zapletel v pretep in preselil v Rim. V tistem obdobju so v Rimu veliko gradili, zato je bilo tudi veliko povpraševanje po slikarjih,­ ki so opremljali nove stavbe, cerkve in palače. Cerkev in drugi meceni so iskali drugačen izraz od manirizma, v okviru katerega so umetniki izdelovali nenaravno elegantne kompozicije v iskanju idealne lepote.



V Rimu je Caravaggio izstopil iz manirizma, vnesel je profanost v upodobitve svetnikov, tudi šokanten realizem, brez sramu do grdega. Njegovi junaki niso olepšani, velikokrat so stari in umazani. Na slikah prevladuje tema, iz katere, podobno kot na odru, izhajajo liki in predmeti, osvetljeni z osredotočeno svetlobo. Osupljiv naturalizem, dramatična uprizoritev svetlobe in senc ter močna izrazna struktura Caravaggievih slik so prelomnice v evropski umetnosti.



Caravaggio je bil že okoli leta 1600 najbolj znan slikar v Rimu. Vedno je bil pripravljen na dvoboj, v enem izmed konfliktov je leta 1606 ubil nasprotnika iz ugledne družine. Njegovi močni zavetniki ga niso mogli zaščititi, zato je zbežal iz Rima na Malto. Tudi tam ni ostal dolgo. Zadnja leta je preživel na Siciliji in v Neaplju, kjer je ustvaril odlične slike, večinoma religiozne. Umrl je leta 1610, preden se je lahko vrnil v Rim, saj je upal na pomilostitev.
Dramatična moč Caravaggia iz obdobja, ko njegovo ozadje še ni bilo temno, je razvidna na sliki Mladenič, ki ga je ugriznil kuščar. Nekaj ​​let pozneje je ustvaril slike Sveti Janez Krstnik, Narcis in David z glavo Goljata, na katerih je ozadje skoraj v celoti ali popolnoma črno. Na dunajski razstavi so tudi dela številnih caravaggistov, Caravaggievih neposrednih posnemovalcev. Sprejeli so njegov radikalni slog in ga razširili po Italiji in drugih delih Evrope. Za Rimom je največ del teh umetnikov prav na Dunaju. Med njimi je tudi umetnica Artemisia Gentileschi.
 

Berninijeva tridimenzionalna vizualizacija psihičnih stanj

Obiskovalci Rima (in Vatikana) lahko občudujejo številne zgradbe iz 17. stoletja, ki jih je zasnoval sloviti Gian Lorenzo Bernini (1598–1680). Bernini ni slovel zgolj kot vodilni arhitekt, ampak tudi kot vodilni kipar svojega časa, za povrhu je bil še dober slikar. Rodil se je v družino slikarja in kiparja, ki so ga v začetku 17. stoletja povabili na delo v Rim. Že pri 16 letih je ustvarjal virtuozne kipe. Zaslovel je v zgodnjih dvajsetih letih 17. stoletja, s štirimi skulpturami po naročilu kardinala Borgheseja za njegovo Villo Borghese.



Nova faza Berninijevega opusa se je začela po letu 1623, ko je njegov prijatelj in zavetnik kardinal Barberini postal papež Urban VIII. Takrat je prejel naročila za monumentalne skulpture in interierje. V vatikanski baziliki sv. Petra je postavil impresiven baldahin nad Petrovim grobom in papeževim oltarjem, pa tudi grob papeža Aleksandra VII. in kip sv. Longina. Zelo lepe so njegove baročne fontane v Rimu in skulpture v javnih prostorih.

Na Dunaju je razstavljenih nekaj njegovih manjših mojstrovin. Odlično delo je Meduza, pošast iz starogrškega mita s kačami na glavi. Izjemno je tudi njegovo prvo samostojno delo, kip sv. Sebastiana. Naredil ga je v očetovi delavnici, ko je imel komaj 19 let. Na dunajsko razstavo so iz sanktpeterburškega Ermitaža pripeljali model enega izmed najbolj znanih Berninijevih kiparskih del, Zamaknjenje sv. Terezije Avilske. Na razstavo so iz Firenc pripeljali tudi model Slona z obeliskom. Bernini je z njim uresničil lastno, novo, originalno idejo podstavka za obelisk – lik živega bitja. Slon z obeliskom stoji na trgu pred rimsko cerkvijo Santa Maria sopra Minerva.

Bernini je bil v času življenja cenjen kot eden od najboljših kiparjev marmornih portretov. Naročnike je imel tudi zunaj Italije. Na razstavi na Dunaju lahko občudujemo doprsni kip kardinala Armanda Jeana du Plessisa, znanega kot vojvoda Richelieu, ki je bil glavni minister Francije v času kralja Ludvika XIII. Iz te kiparske mojstrovine izžarevajo moč, avtoriteta in zvitost. Berninijevo slikarsko mojstrstvo kaže njegov avtoportret iz okoli leta 1650, ki je prav tako eden izmed razstavljenih eksponatov na Dunaju.

Tako Caravaggio kot Bernini sta bila mojstra izražanja čustev, zato je »odkrivanje občutkov« v imenu dunajske razstave. Oba sta si prizadevala vzbuditi v opazovalcu določena čustva. Na vprašanje, kako doseči ta cilj, so v Rimu v 17. stoletju poskusili odgovoriti številni drugi likovni umetniki, pesniki in glasbeniki. Razstava v Umetnostnozgodovinskem muzeju je razdeljena na sklope, katerih rdeča nit so čustva, duševna stanja in pojavi, ki so zapisani v italijanščini: meraviglia & stupore (začudenje in zgroženost), orrore & terribilità (groza in strašnost), amore (ljubezen), moto & azione (gibanje in dejanje), vivacità (živahnost), passione & compassione (strast in sočutje), visione (vizija) in scherzo​ (potegav­ščina).