Verjamem v čudeže

Ljudje, prazniki so! Preživeli smo nekaj valov pandemije, a smo nekako našli načine, da smo kljub temu počitnikovali. Jokali smo za mnogimi, ki so nas zapustili, in se veselili rojstev novih prebivalcev tega čudovitega planeta. Sprijaznili smo se s podražitvijo hrane, goriva ter bolj ali manj vsega drugega, prebedeli smo še eno najdaljšo noč v tem čudežnem letu in – tukaj smo!

Pripravljeni na še en začetek.

A se zdaj še nekoliko bolj kot pred letom dni zavedamo, da smisel življenja ni samo v takšnih in drugačnih užitkih ter da sta žalost in trpljenje enakopraven del razlogov, da smo na tem svetu. Kako bi vedeli, kaj je sreča, če ne bi izkusili vseh tistih nesrečnih trenutkov izgubljenega časa? Kako bi se naučili, da je mogoče govoriti in se smejati tudi z očmi, če ne bi bili prisiljeni nositi mask, tako da smo nove znance spoznavali po polovici obraza ter se zabavali z ugibanjem, kako bi morala izgledati druga polovica, v katero sodijo nos, usta, lica in brada. Kako bi dojeli lepoto svobode, če ne bi bili omejeni z majhnimi ali velikimi kletkami?

Ljudje, bogatejši smo za še eno veliko izkušnjo preživetja, vztrajanja in gledanja prek zidu v jutrišnji sončen dan, ki zdaj celo ni več nekaj samoumevnega, temveč nekaj, kar smo si prislužili s potrpežljivostjo in zaslužili z empatijo. Po vsem tem nismo samo leto dni starejši, ampak tudi 365-krat boljši ljudje.

V dneh, ki so pred nami, lahko verjamemo v čudeže. Vseeno je, ali bomo iz snega naredili pravljico ali iz dedka Mraza aktivista proti podnebnemu segrevanju, in ni pomembno, ali proslavljamo konec starega ali prihod novega leta. Naj se po hiši širi vonj po jelki, naj zadiši po sveže pečenem kruhu, naj se zaslišita trkanje s kozarci in smeh, kajti ljudje, znova so tukaj prazniki! Dajmo, proslavimo jih, da bodo potem tudi oni proslavili nas v trenutku, ko se nam bodo oči nasmejale in bo iz njih zažarela svetloba odprte ljubezni in ne­omejene radosti malce drugačnega življenja.