Moj italijanski december

S sestro sva se nadvse veselili zlasti decembrskih popoldnevov, pa ne zato, ker je to pomenilo, da bova sami doma, proti večeru pa na večerji pri babici v spodnjem nadstropju, temveč predvsem zato, ker je bilo zaradi starševskega izleta v Italijo v zraku veliko vznemirjenja.

Vselej sta se vrnila z veliko rdečo božično zvezdo, ki jih tu še ni bilo mogoče kupiti, z vselej enakimi priboljški, nad katerimi se današnja otroška ušesa čudijo, usta pa nasmihajo: svežim ananasom, čokoladnimi piramidami toblerone, kavo in olivami, ki sva jih s sestrično Marušo ob njihovih pogostih obiskih in doma spečeni pici pred televizijo veselo zobali kar iz kozarca.

Velikokrat so priromali novi italijanski okraski, ki so simbolizirali tisto neopisljivo drugačno zahodno razkošje, prav tako darila, ki so nekaj tednov zatem kot darila dedka Mraza čakala pod vejicami dolenjske smrečice. Ko je potrošniško veselje naplavilo v naše kraje, je idealizirana podoba Italije vse bolj bledela. A je iz spominov neizbrisljiva, in zdaj se vrača kot sladka nostalgija predvsem z začetkom prazničnega časa.

Ob izkrcanju pred dnevi iz meglene Ljubljane pred sončni zahod na piazzi Unità, so se mi na trgu, obdanem s klasicističnimi palačami, z jelkami v loncih in glasbeno kuliso, po desetletjih vrnile široko odprte otroške oči. V mraku se je zdelo, kot bi pristala v nadvse imenitnem evropskem mestu, ne pa v Trstu, ki se je oktobrskega podeževnega popoldneva zdel samo umazano pristanišče, s prav takšnim vonjem v zraku.

Okrašene izložbe, police in stojala z očali za korekcijo vida, oblačili in dodatki za dom so se zdeli oblikovalske galaksije daleč od ljubljanskih, ki jih bolj ali manj kroji le ena španska korporacija oziroma tisto, kar meri na večinski okus. Čas, tudi za kos pice in espreso, je spolzel kot v peščeni uri, vrnitev domov pa se je zdela kot nekoč, gledajoč z zadnjih sedežev Volkswagnovega golfa.