Paparac

Poklic je bil na silovito slabem glasu. Morda niti ne gre za poklic. Morda gre za profesijo. Poklici so nekaj, kar traja osem ur na dan, štirideset ur na teden.

Profesija traja štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu. Profesije imajo svoje etične kodekse. In profesija paparacev ima svojo etiko. Negativno etiko.

Bolj neetično ko ravna paparac, bolj ko rine tja, kamor naj ne bi, bližje je idealni profesionalni drži. Razlogi, da je profesija na slabem glasu, so na dlani. Ne gre le za antietične profesionalne standarde. To bi jim tisti del javnosti, ki mu paparaci strežejo, nekako odpustil. Da so najbolj priljubljeno princeso zahodne poloble, ko so jo preganjali po pariških ulicah in podvozih, pognali v smrt, pa je bila kaplja čez rob.

Kako je s profesijo paparaca slabega četrt stoletja po smrti Lady Di, Diane Spencer? Gre za ogroženo profesionalno vrsto. Če je kukanje v zasebnost pred četrt stoletja veljalo za zavržno početje, za katero je bil pomemben del občinstva vendarle pripravljen plačevati, so danes reči postavljene na glavo.

Slavni, ki so slavni samo zato, ker so slavni, so sami sebi postali paparaci. Princese in princi, zvezdniki in zvezdnice sami sebi organizirajo vdore v zasebnost. Le da za fotografije teh vdorov ni več treba plačati v višini zneska ilustrirane revije, pač pa so prizori vdorov v zasebnost dostopni brezplačno.

Ljudje, ki so nekdaj veljali za žrtve početja paparacev, znajo danes iz tega, da so sami sebi paparaci, narediti spodoben poslovni model. Fotografiraš se tu, fotografiraš se tam in vse skupaj objaviš na družabnem omrežju. Bolj ko se zdi, da gre za samoorganizirani vdor v zasebnost, bolje je. Če je na fotografiji še logo kakšne blagovne znamke, se bo gotovo našel sponzor.

Vlomilci v prostore zasebnosti pa ostajajo brez posla. Ker slavni, ki so slavni zato, ker so slavni, v lastno zasebnost vlamljajo sami.