
Neomejen dostop | že od 14,99€
Zdi se, kot da je bilo včeraj, ko sem v to rubriko pisala o Lotu sedemletniku in se spraševala, ali je pasjih sedem let, ki veljajo za prehod iz odraslosti v seniorsko obdobje, starost, ko se pes unese, ali pa staranje zaostri značajske posebnosti, česar si pri Lotu ne predstavljam. Leto pozneje se mi izrisujejo nekoliko bolj jasni zaključki. Nekoliko pravim zato, ker je pri Lotu nestabilnost edina stalnica.
Gospod pes je veliko prijaznejši do drugih psov, na sprehodu prav išče stik z njimi. Do najboljšega prijatelja Pika rine kot tank in bi ga od vzhičenosti najraje kar pomendral. Navdušen je tudi nad Pikovo lastnico, pred katero se disciplinirano usede, maha z repom in pričakujoče zre vanjo, saj ve, da ga bo obdarovala z na tanko narezanimi doma sušenimi jetrci. V pse, ki mu ne dišijo, se ne vtika. Seveda so izjeme, ki jim takoj napove vojno, vendar je antipatija obojestranska.
Do tujih ljudi je še vedno sumničav in se jim najraje izogne. Nakazuje pa se zmanjševanje nenaklonjenosti do nekaterih iz najožjega družinskega kroga, a za zdaj to pomeni samo, da iz sobe, kamor ga zapreva ob njihovem obisku, ne prihaja rohnenje, temveč tišina. Naj omenim, da se lahko z Lotom omejeno ukvarjava le dva človeka, še veliko bolj omejeno in pod najinim budnim nadzorom pa še dva druga.
K drobnim, a po mojem mnenju gigantskim premikom je prispevala ljubezen do hrane, ki jo je gospod pes odkril v odraslosti. Preden sva ga dobila in še kakšno leto zatem je akt hranjenja, zlasti dajanja priboljškov iz roke, razumel kot sovražno dejanje. Zdaj prosi za priboljšek ob vsaki priložnosti. Temu primerno se je poredil. Ker je zadnje čase bolj kot ne vikend športnik, špehek okoli trebuha kar vztraja. A dokler bo za palico skakal do višav, mu spregledam kakšen kilogram več. Najina krvodajalska ljubezen je v petih letih, kolikor ga imava, odpravila marsikaterega demona. Nekateri pa ostajajo. Prihajajo tudi novi. A to prinese staranje, naj bo pasje ali človeško.
Komentarji