Ukradeno poletje

Tokratni nedeljski večer mi je obudil že davno pozabljeni občutek. Nekakšno mešanico pričakovanja in majhne tremice, ki jo v človeku zbudi napovedana sprememba. Občutek, recimo, kot na prvi dan šole.

Po treh mesecih odsotnosti danes spet sedim za službenim računalnikom. Vse kaže, da še vedno lahko delam, pišem, če si ne domišljam preveč, celo razmišljam. Lahko bi bilo slabše.

Zapletlo se je na začetku poletja, tik pred odhodom na dopust. Okviren načrt potovanja je bil začrtan, pričakovanje, da bom naposled tudi jaz ugledala polja cvetoče sivke, o katerih sanjam že več let, visoko. Čakala me je Provansa, pristala sem bolnišnici. Po dveh tednih glavobolov, vročine in slabosti ter večkratnem testiranju na covid (le na kaj drugega danes človek sploh še pomisli?), smo odkrili pravi razlog. Med kratkim sprehodom po zaraščenem gozdu si me je namreč za gostiteljico izbral s klopnim meningoencefalitisom okuženi zajedavec. Na infekcijski kliniki so diagnozo z enim samim pikom nemudoma potrdili, nato pa zame predano skrbeli. In ko spiš 23 ur na dan, teden v trenutku mine.

Malo nemarno bitje mi je zaradi okrevanja po njegovem ugrizu ukradlo tri mesece najlepšega letnega časa. A tako kot pri srčnih bolečinah je tudi pri virusnem obolenju osrednjega živčevja edino zdravilo čas. In počitek. Medtem ko so mi prijatelji sporočali, da so se šli "zaradi mene" nemudoma cepit in mi nato pošiljali fotografije z morja in s potovanj, sem jaz ležala doma za zagrnjenimi okni, v globoki temi, saj svetlobe oko sprva sploh ni preneslo. Nobene knjige, nobenega filma, s hvaležnostjo pa sem poslušala radio.

Zdaj sem se vrnila v normalno življenje. Kar, kot vedo zdravniki, ni samo po sebi umevno. Še vedno pa nimam pojma, zakaj za vraga se nisem že zdavnaj cepila? Vsi moji najbližji so zaščiteni, a klop je našel prav mene. Po tem nenavadnem poletju sem varna tudi jaz. Po tem, ko sem po nepotrebnem odigrala rusko ruleto.