Kraljev govor

Bertie, kot so imenovali 43-letnega monarha, je bil zelo vznemirjen. Vedel je, da mora imeti govor zgodovinskega pomena z neprijetnim sporočilom ljudem, vedel pa je tudi to, da mu komajda uspe izgovoriti črko k, pogosto tudi črko p, v nekaterih glasovnih kombinacijah prav tako besede, ki se začenjajo s t ali w.

V dvornem studiu je bil z njim njegov logoped Lionel Logue, ki ga je učil, kako naj naredi premor pred besedo, ki se začenja s težkim soglasnikom, ali kako na hitro poiskati nadomestno besedo. Kraj je mukoma začel govor. Kraljica soproga Elizabeth je od živčnosti zaprla oči. Nato pa je Bertie, ki ga je spodbudilo Lionelovo dirigiranje, začel govoriti, kot da bi šlo za izvedbo Beethovnove simfonije – in tako je kralj nacijo popeljal v boj, v zmago in v vse tisto, kar je bilo po tem Združeno kraljestvo.

To je bil oče kraljice Elizabete II. in o njegovem jecljanju se ni vedelo skorajda nič, dokler se ni dramaturg David Seidler odločil napisati gledališki in filmski scenarij o slovitem govoru in o vsem, kar se je dogajalo pred njim. Tako je nastal film Kraljev govor in ena najveličastnejših vlog britanskega igralca Colina Firtha.

Šele ko je Firth za genialno upodobitev kralja Jurija VI. pred enajstimi leti dobil oskarja, je javnost izvedela za monarhovo govorno napako – jaz bi prej rekla govorno posebnost –, ki ga je spremljala od zgodnjega otroštva. Še pomembnejše je bilo to, kako se je Bertie ob pomoči logopeda iz Avstralije trudil odpraviti jecljanje.

Pomislila sem, česa vse ne vemo o kraljici Elizabeti II. Morda je tudi ona premalo zaupala ljudem okoli sebe, morda je tudi ona pogrešala prijatelje, morda je kdaj jokala v temi in korgijem v dvignjene uhlje šepetala, da jo je strah. Ali morda ni. Ni pomembno. Sem se pač spomnila kraljevega govora in oči so se mi napolnile s solzami. Kdo ve, zakaj.