Moj oče

Danes bi bil moj oče star 82 let. Ko nas je pred sedemnajstimi leti zapustil, je bil živahen petinšestdesetletnik. Po kratki in hudi bolezni, kot temu rečemo, se je poslovil sredi novembra. Ne spomnim se zadnjih besed, ki sva si jih izmenjala, spomnim pa se, da so njegovemu slovesu sledili skoraj polarni dnevi. Zimo je imel rad, sem se tolažila, kot bi tudi narava žalovala za njim.

Dostikrat se sprašujem, kaj bi rekel, če bi se vsaj za nekaj ­trenutkov vrnil. Kako bi se čudil vsem tem pametnim telefonom in tablicam, ki jih valjamo po rokah, evrom, ki so nadomestili prešerne in cankarje, kako bi se kot družaben človek vključil na družabna omrežja, kako bi preživljal karanteno v pandemiji in se jezil na maske, kaj bi rekel na široko cesto, ki zdaj pelje proti njegovemu domu, na nekdaj lepe travnike, ki so se čez noč spremenili v parcelo za novo blokovsko naselje, ali na staro kavarnico, ki je ni več. Kako bi se razumel z vnuki, ki ga bolj ali manj poznajo le s starih fotografij.

Čeprav je minilo toliko let, se mi zdi, da je ves čas z mano. Noben dan, noben dogodek, nobeno veselje ali žalost ne mineta brez njega. Ostal je tak, kot je bil. Z rahlo sivimi lasmi, z očali, ki lezejo na nos in jih mora ves čas popravljati, v zeleni jakni in z vrvico v rokah, na koncu katere stoji nervozen španjelček. In da, oh da, tudi cigareto ima še vedno v ustih. S širokim nasmehom bi rahlo pozibavajoče se stopal z mano in se čudil, kaj je nastalo iz sveta, v katerem so s prijatelji peli tam ob ognju našem si sežemo v roke.

Mila Kačič je pred desetletji napisala pesem o tem, da ni smrt tisto, kar nas loči, in življenje ni, kar druži nas. Še nikoli nisem bolje razumela njenega verza. Da, vezi so močnejše, brez pomena so razdalje, kraj in čas.