Neomejen dostop | že od 9,99€
»A vajin pa ne grize več? Tako srečna družinica ste videti na slikah,« me je zadnjič zbadljivo, kot zna le on, ogovoril kolega z Dela in se potožil (pohvalil), da njegovo malo bitje doma zadnje obdobje ob poljubu še malce ugrizne. »Hja, Loto res že rekordno dolgo ni ugriznil, a pri njem nikoli ne veš. Običajno takoj, ko ga pohvališ, naredi štalo,« sem mu odgovorila.
In res se je zgodilo. Še istega dne. V starih časih se je Loto zvečer zavlekel čim bolj stran od naju, v enega od svojih bunkerjev pod sedežno garnituro ali klopjo v kuhinji. Noč je njegovo sivo dušo obarvala črno in v bunkerju je bil varen pred nama, midva pa pred njim – če mu po pomoti ni kdo stopil na rep. V novem veku Loto zvečer postane družaben in tečnari za igranje z žogicami. Najraje takrat, ko se midva, zasičena z novicami dneva, zavaliva na kavč, da si izprazniva glavo s kakšnim dokumentarcem ali serijo.
Igra z žogo hitro postane divja, ker Loto drugače ne zna. Ob lovljenju hrešči in renči, kot da bi hotel pojesti igračo skupaj s soigralcema. A glej ga, gospoda, žogico vedno znova prinese nazaj in nama jo poda v naročje. Zadnjič pa je Boštjan v nogometnem zanosu eno žogico brcnil proti njemu, medtem ko je Loto drugo že imel v gobcu. Ni jasno, kaj se je zgodilo, toda Loto se je močno prestrašil in začel grdo renčati. Takoj so se vrnili spomini na prvo skupno leto, ko nama je zadajal poljube smrti na tedenski ravni. Boštjan je bil čisto iz sebe. Kako dopovedati psu, ki se mu je verjetno zgodilo veliko slabega, da mu on tega ni hotel narediti? Smo se spet vrnili več korakov nazaj?
Naslednje jutro je na srečo pokazalo, da je Loto na dogodek že pozabil. Na postelji se je dobrovoljno raztegoval po noči, prespani ob mojih nogah, Boštjanu pa se je kot običajno nastavljal za čohanje med telovadbo. Ta pes je srečen, dobro nam gre, si vse pogosteje rečeva. A že naslednji sprehod lahko prinese kaj nepredvidljivega. Danes zjutraj me je, med nenavdušeno reakcijo nad drugim psom, malce ugriznil v koleno. Pomota, oprosti, mu je pisalo v kostanjevo rjavih očeh.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji