Ko vročina udari v glavo

Po dopustu je nastopil čas za Lota. Treba ga je bilo preluftati. Pri D., ki ves čas skrbi še za sedem drugih psov, na kaj več od sprehodov za lulanje in kakanje ne more računati. Zato ima ob vsaki vrnitvi domov energije za več superceličnih neviht.

A tokrat se je naš koštrun vrnil v Ljubljano med vročinskim valom. Vročina ga konkretno zdela. Lajšava mu jo z ohladitvijo v Gameljščici in drugih okoliških vodah ter s krajšanjem frizure, vendar je s tem tako kot s pleskanjem brooklynskega mostu. Komaj na eni strani končaš, že moraš na drugi začeti znova.

Zadnjič, bilo je že globoko zvečer, sem ga po celodnevnem prekladanju po stanovanju vzela s seboj na tek. Pravzaprav je bilo bolj tekljanje z vmesno hojo. Tempo sem povsem prilagodila Lotu, ki se je, že od začetka upehan, pol poti oziral nazaj, drugo polovico pa vlekel naprej. Že sproti se mi je smilil, slaba vest se je kopičila, nakar sem se spomnila, da ga doma lahko ohladim z mokro brisačo, kot sem prebrala, da je treba ukrepati ob pregretju.

Če bi bil Loto normalen pes, poteza ne bi bila omembe vredna, a vsi, ki berete moja dobra jutra, veste, da je Loto, rečeno zelo olepšano, nekoliko udarjen. Pa vendarle sem mu mokro brisačo brez težav pogrnila čez trup, in ker sem presodila, da je tako zadihan, da če bi hotel ugrizniti, bi ugriznil lasten jezik, sem mu jo previdno povlekla še na glavo, da je bil videti kot E. T.

Ljubki pojavi sem kot nagrado za nenavadno potrpežljivost dala priboljšek, potem pa se je vse zgodilo v milisekundi, slišala sem le močen tlesk čeljusti: prihulil je glavo, potisnil gobec naprej in šavsnil priboljšek ter se z zobmi dotaknil še kože na mojem palcu. Če bi me hotel ugrizniti, bi me zagotovo, toliko ga po dobrih treh letih sobivanja že poznam. Vseeno pa ni mogel iz svoje (razgrete) kože in je opozorilo, da sem šla predaleč, odmeril ostrostrelsko natančno. Ko vročina udari v glavo že udarjenim, ni šale.