Nagobčnik za grizlija

Ljudska modrost pravi, da pri travmiranih psih celjenje ran traja najmanj toliko časa, kolikor je bil pes izpostavljen travmi. Nisem privrženka ljudskih modrosti, a pri tej se mi zdi, da se v primeru našega Lota potrjuje. K nama je prišel pred dobrimi tremi leti in približno toliko časa je živel drugje, kjer mu najbrž ni bilo lahko.

Vse ugrize sva mu že sproti opravičevala. Ni se mu bilo treba odseliti od doma kot Bidnovemu nemškemu ovčarju Commanderju iz Bele hiše, ko je dosegel podobno statistiko ugrizov kot Loto. Z njegovim (b)renčanjem sva se sprijaznila. Je pač del Lotovega razdražljivega karakterja.

Ohrabrena s pozitivnim razvojem odnosa sem se zadnjič odločila, da je čas za novo fazo udomačevanja. Oblekla mu bom plašček, da ga ne bo treba po vsakem sprehodu v dežju frotirati, česar ne mara in hitro pokaže zobe. Plašček, še od pokojne Lady, sem vzela na sprehod na deževno Rašico in ves čas prežala na priložnost, kdaj mu ga bom lahko hitro nadela. Opogumila sem se šele na vrhu hriba, ko je bil Loto že povsem moker, a tudi že tako utrujen, da mu ni bilo več mar, kaj mu počnem. Na poti navzdol se je pretesne pelerine hotel znebiti, a na koncu je le priznal poraz in mi namenil le še pomenljiv pogled, preden se je utrujen zavalil v avto.

Dogodek si štejem v uspeh, čeprav ne vem, ali ga bom lahko še kdaj ponovila. Vendar plašček v resnici ni pomemben. Bil je le preizkus, ali je Loto pripravljen (brez ugriza) prestati še kakšen drug, precej pomembnejši poseg. Že tri leta v predalu čaka nagobčnik. Če bo Loto zbolel ali se poškodoval, mu ga bom nujno morala nadeti, preden ga bom peljala k veterinarju, da tam ne bo povzročil masakra.

A kako nadeti nagobčnik grizliju in ostati cel? Poznam že vse nasvete, ogledala sem si vsa navodila, le še pogum moram zbrati in si od inštruktorjev policijskih psov izposoditi rokavice. Da bo ostal še kakšen prst za tipkanje in striženje našega volka.