Česar ne moreš povedati frizerki

Med epidemijo »kuge« niso ponoreli le ljudje, ampak tudi frizure. Tisti, ki delamo od doma, smo si pustili rasti dolge, a vsaj glede svoje nefrizure se ne obremenjujem. Močno pa me bremeni frizura našega Lota, ki je od zadnjega striženja pridobila volumen neželenih dimenzij.

Vse bi bilo v redu, če bi lahko Lota kot vsakega normalnega psa peljali k frizerju, ki bi ga podkupil z nekaj priboljški, in čez nekaj ur bi iz salona kot v šovu Rudija Carella izstopil sveže okopan, sfenan in ostrižen pasji gospod. A Loto – to zdaj gotovo že veste bralci te kolumne – ni normalen pes. Nemogoče ga je postriči brez polne doze narkoze. Nazadnje so poskušali le z uspavalno tableto, a ker ni zadoščala, so ga morali zabosti v ta zadnjo in oskubiti »mrtvega«.

Na tej povezavi preberite še druge kolumne iz rubrike Dobro jutro

Ker je bilo narkoz že toliko, da bi lahko škodovale Lotovemu zdravju, smo se v ekipi za etično presojo tveganj odločili, da ga bomo naslednjič postrigli brez. S tem se je začuda strinjala tudi frizerka, ki ga je strigla doslej – a pod pogojem, da mu nekdo drug natakne nagobčnik in veterinarski ovratnik. Nagobčnik, ki sem ga kupila, je videti kot tisti od Hannibala Lecterja. V navodilih prostodušno piše, da psa nanj postopoma privadimo tako, da z gobčkom seže vanj po priboljšek, ki mu ga sočasno ponujamo z roke. Nikjer pa ne piše, kaj storiti v primerih, ko se lastnik boji, da mu bo pes odgriznil priboljšek, nagobčnik in roko skupaj.

Lotova nefrizura. FOTO: Maja Prijatelj Videmšek

Vsake toliko v roke vzamem robustno nagobčno košaro in si predstavljam, kako mu jo poveznem čez gobec, potem pa mi spodleti, ker mu je ne morem dovolj hitro zapeti. Sledita prelivanje krvi in konec težko priborjenega zaupanja. Obisk pri pasji frizerki sem še za nekaj časa odložila. Tolažim se, da prihaja zima in bi Lota zeblo, če bi ga ostrigli kot ovco, on pa se spreminja v ovna Shreka. Z vsakim novim skokom v blatno lužo je bolj srečen.