Tri glavne osi

Francoska romanopiska in učiteljica filozofije Muriel Barbery v knjižni uspešnici Ura zanosa navdihujoče razlaga, da se v vsaki dobri zgodbi križajo tri glavne osi, po katerih se premikamo vsi mi, neznatni prahci, in vsak niza prizore svojega življenja glede na lastne zmožnosti in slabosti. Rojstvo, ljubezen in smrt. Prvobitna pripoved, začetek in konec. Gre za roman o globlje zakopanih skrivnostih in temnih plateh človeških značajev, ki tako boleče pustošijo med ljudmi. Ura zanosa je obenem pripoved o izraziti človeški milini, čeprav ta pogosto izvira iz protislovja: nekateri lahko vse življenje trpijo poraze v ljubezni, a so pravi mojstri prijateljstva.

Pred časom me je pritegnil časopisni naslov Drvimo v svet, v katerem človek postaja odvečen. Razmišljam, kako turobno je to, da so naši možgani čedalje bolj sprogramirani tako, da predvsem po telefonskih zaslonih iščejo stvari, ki sprožijo endorfinske udarce. Pa vendarle. Vsak večer bi si morali na listek zapisati odgovore na tri vprašanja: Kaj me je danes presenetilo? Kaj me je danes ganilo ali se me dotaknilo? Kaj me je danes navdihnilo? V stvareh, ki nas presenečajo, navdihujejo in ganejo, (se) iščemo, sprašujemo, primerjamo, čustvujemo. Nemalokrat seveda tudi hrepenimo.

Še malo k številu tri. Nikdar se nisem poglabljala, zakaj se reče, da naj gre vse skupaj v tri krasne. Mnogi denimo radi tudi pametujejo, da nikakor ni dobro, ko gre za družbo treh. Da se to ne izide. Osebno menim ravno nasprotno, Au contraire, kot bi z aristokratskim tonom rekla grofica Violet Crawley, matriarhinja družine Crawley iz priljubljene angleške tv-serije Downton Abbey. In še eno njeno modrost prav tako velja upoštevati: Nikdar se ne pritožuj, ničesar ne pojasnjuj! Dodajam tretji napotek – nikar ne obupuj!

Pravijo, da vedenjski vzorci tvorijo živčne poti, njihova posledica pa postanejo naše nezavedne navade. Stavim na tri.