Na vrh

Pravijo, da isti ptiči skupaj letijo, in o tem, mimogrede, v nežni skladbi Birds of feather, prepeva tudi ena najbolj priljubljenih mladih ameriških glasbenic Billie Eilish. Po tako imenovani teoriji ravnotežja naj bi veljalo, da imamo radi tiste ljudi, ki imajo radi nas. To na neki način potrjuje tudi doslednost v naših mislih, željah in odnosu do stvari. Všeč so nam torej tisti ljudje, ki so nam podobni. Ki so isti kot mi. Nekateri radi rečejo, da smo iste krvne skupine.

Pred časom sem nekje prebrala, da je človek pravzaprav samo anekdota narave. Da se je treba potruditi opaziti sončni zahod, slišati morje, prepoznati prijazne podobe v oblakih, prenašati vonj po dežju in preštevati zvezde na večernem nebesnem svodu. Predvsem pa imeti rad. Tiste, s katerimi se včasih lahko družimo tudi brez besed. Ko ne mislimo na nič. Smo le dobre volje.

Nikdar ne smemo tudi prenehati ceniti tiste drobne stvari v življenju. Nežne snežinke, ki naletavajo z zimskega neba. Lastnoročno napisane voščilnice v nabiralniku. Trenutkov v objemu drugega.

Trudimo se sprejeti, da je življenje res kratko. Ljudje se spreminjamo, v resnici pa ostajamo isti. Zagotovo vsi do zadnjega nenamerno delamo tudi kakšne napake in nam je to treba odpustiti. Vsi smo sprehajalci svojega življenja in skušamo najti svojo pot. Vse poti sčasoma pripeljejo na vrh.

V novem letu zaprimo tisto knjigo pritožb. Ubesedimo, kar želimo razkriti. Zavpijmo od veselja. In poletimo. Na vrh. Da bo konec tudi začetek. Nečesa novega. Vrhunskega. Da bomo znali iznajti in udejanjiti nove besede radosti. Pa nadvse srčno zvrhano petindvajsetico! Let it be!