En krog

Tudi samotne, kot jih, toplo odmerjeno v besedah v pesmih, Mojca Seliškar sprehaja skozi mehkobo, zgodnjo pomlad, dopoldanske reze, potko, zmenek, vrtenje svinčnika, karusel, galerijo, popevko, deželo, lepoto sveta, začaranje, majski večer, nervozno srce, majhne večnosti, dom, jutro, starinarnico, čakalnico, zamolčevano, otroštvo, zapuščene stvari, nedeljo ... in žalost.

Z Je t'aimerai jusqu'à la fin du monde (po Bécaudu Ljubil te bom do konca sveta) pristane naravnost v srcu: Da bo konec sveta, se govori. Konec Zemlje morda. In šanson pride prav za največjo vseh izjav: Ljubil te bom do konca sveta. Nebu se zasmiliva: znorela sta. Še dalje gre šanson: do konca svetov. Šanson lahko, za njim le plaho pesmica: do konca sveta, do konca svetov.

Pred koncem leta. Grem na sprehod. V spomine. V vetru šepet. Vrt. Ta ljubezen. Prévert. Tisoč in tisoč let bi bilo premalo, da bi se izreči dalo, bežen trenutek večnosti v svetlobi nekega jutra v Parizu. In kako močna reminiscenca je tudi Rim. Priklon dehtečih pinij, obrisi angelov na večernem mareličnem nebu ... Večno mesto je kot ples življenja, Il ballo della vita.

Pa London, ki vsakič znova malo ožame srce. Nemi kipi in glasne fontane. Nostalgija. Črn taksi in boemska rapsodija med vožnjo na deželo. Na resnični grad Highclere, kjer zidovi skozi vitraže branijo divji vetrni ples v do tal razvejenih cedrastih dreves – in šepetajo zgodbe iz preteklosti. Neopisljiva eksplozija. Prizorov in čustev.

Resnice ni. So le zgodbe, ki jih je treba povedati ali zapisati. Oziroma: ko je resničnost banalna in žalostna, si privoščimo zgodbo. Doživeto. Ki za seboj dovoli in pušča sanjarjenja … Naj nas življenje ne prehiti!