Golobov mehki g

Ko odprem usta, sogovornik po navadi v nekaj sekundah ugotovi, s katerega konca Slovenije prihajam. Primorskega naglasa ne skrivam, kvečjemu sem nanj ponosna in drugim se prilagajam zgolj toliko, da razumejo, kaj oziroma o čem govorim. Navadila sem se že vicev in zbadanj pa po(ne)srečenega oponašanja in zabavljanja, kadar izustim mehki g.

Ko sem pred dnevi gostovala v radijski oddaji, sem se kolegicama novinarkama že vnaprej opravičila, češ da mi bo med pogovorom nehote zagotovo »ušel« kakšen mehki g, kar mi sicer ni všeč – še med službovanjem na radiu sem veliko dala na pravilno oziroma zborno izreko, ker se mi zdi to pomembno in ker si slovenski jezik to navsezadnje zasluži. »A če ga ljudje odpuščajo Robertu Golobu, ga bodo, upam, tudi meni,« sem se pošalila, nakar je ena od njiju odvrnila, da je sedanji premier iz te primorske črke naredil pravo blagovno znamko.

Medtem ko pri Borutu Pahorju človek skorajda ne zazna več, da je (bil) Primorec, je pri Robertu Golobu kristalno jasno, od kod prihaja. Pri slovenskem jeziku so mi narečja res ljuba, primorska govorica se mi zdi tako mehka, poetična, spevna. Poleg dvojine je pestrost narečij in posameznih govorov tisto, kar slovenščino razlikuje od drugih jezikov in jo (tudi zavoljo njene težavnosti) dela posebno.

Ko igralec in kantavtor Iztok Mlakar prepeva o vandimi, o brajdah, ko dviga glaž (dobesedno in v prenesenem pomenu), sem hkrati vesela in ponosna, da sem Primorka, da lahko njegove štorije in baldorije mrmram z avtentičnim, mehkim g. Čeravno moram zato vsakič, ko izrečem besedno zvezo gorska reševalna služba, prenašati oponašanje, ki se (prav tako vsakič znova) prelevi v spakovanje. Če nisi Primorec, mehkega g pač ne boš izrekel tako, kot ga »mi«, z Mlakarjem in Golobom na čelu.