Tartuf pod pokrovom

Sezona iskanja tarfufov oziroma lova nanje je te dni v polnem zamahu. V hosti okoli Motovuna, v hrvaški Istri, si je navsezgodaj – pravijo, da je najbolje začeti v meglenem jutru – pri priključitvi skupini z izkušenim lovcem in njegovima kokeršpanjeloma Lipo in Džukelo treba za v gozd nadeti tudi zaščitno masko. Ampak to je druga, novodobna, zgodba.

Tartuf, ta tako opevani podzemni gomolj, je navdihoval že Shakespeara in Molièra, oboževala sta jih Madame Pompadour in Napoleon, med ljubitelji istrskega zlata so bili tudi Franc Jožef, John F. Kennedy, Elizabeth Taylor in Frank Sinatra, saj naj bi veljal celo za afrodiziak.

Velika gurmanska specialiteta pa ob izkopu ni videti nič kaj mikavno, ampak celo nekoliko odbijajoče. Moja nona je nekoč celo mislila, da so v hladilniku klobase s pretečenim rokom, in je dva pregrešno draga tartufa zabrisala v smeti. Stric, ki je zanju odštel precejšnje denarce, je sprva odreagiral dokaj mirno, nato pa – z glavo naprej – zlezel v kontejner za smeti. Z rešeno večerjo smo za vselej dobili tudi zabavno družinsko anekdoto.

A tartufi so se mi za vselej uprli, ko je oče iz Oregona prinesel bombonjero, na kateri je pisalo Exclusive blanc truffles, kot imenujejo čokoladne pralineje v Ameriki. Prepričana sem bila, da so »trafli«, kot jim pri nas doma rečemo, običajni čokoladni z, denimo, slastnim polnilom​ Marc de Champagne, toda ti so vsebovali ganache iz pravih belih tartufov. Kar sem seveda ugotovila prepozno.

Od takrat ne jem pašte s tartufi oziroma česarkoli, kar bi dišalo po njih. Izkušnja je bila tako slaba, da se še nekaj dni nisem znebila neprijetnega čokoladno-tartufastega okusa …

Kako zelo prav je imel Forrest Gump, ko je rekel, da je življenje kot bombonjera. Nikdar ne veš, kaj boš dobil pod pokrovom.