Svetloba s Karibov

Včasih res ni treba veliko, da v neprijazen, deževen dan prodre žarek sonca, pa čeprav temni oblaki vztrajajo naprej. Svetloba vedno najde pot, me je v nedavnem intervjuju spomnil priznani grafični oblikovalec Mirko Ilić in citiral verz, ki ga z zamolklim glasom v svoji Himni poje trubadur Leonard Cohen. Obstaja razpoka, razpoka v vsem, skoznjo se prebije svetloba.

Včeraj je v mojo elektronsko pošto posijal žarek z oznako The Sons of Buena Vista in napovedal, da poleti na festival Lent prihajajo dediči legendarne kubanske skupine Buena Vista Social Club. Ta je pred desetletji povzročila renesanso tradicionalne kubanske glasbe in v različnih zasedbah osvajala svetovne odre. Čeprav prvotnih članov ni več, njihovi občudovalci vztrajajo. Novica me je zapeljala v toplo poletje, ki ga bomo dočakali čez nekaj mesecev, in nepozabne večere, ki ostanejo za vedno. In na Karibe, od koder prihajata njihov son in danzón.

Buena Vista Social Club je fenomen, kakršnega ni in najbrž več ne bo. Več kot četrt stoletja po izidu njihovega prvega albuma je ta še vedno najbolje prodajani­ album svetovne glasbe vseh časov. Njihove pesmi so odmevale povsod, večkrat tudi na koncertih pri nas. Tako kot so glasbeniki oživili kubansko glasbo, so, mnogi že v poznih letih, oživili tudi svojo kariero. In uživali tako kot poslušalci. Do konca. Pevca Ibrahima Ferrerja, kitarista Compaya Segunda in pianista Rubéna Gonzáleza že dolgo ni več med nami, njihova pevska kolegica Omara Portuondo pa menda še nastopa. Še danes jo vidim na odru Hale Tivoli, drobno, živahno Kubanko, še jo slišim peti Dos Gardenias ...

Zdaj se lahko veselimo mlajše generacije glasbenikov svetovnega kova, ki je »odraščala ob starih mojstrih kubanske glasbe«. Pravijo, da je dober učitelj tisti, ki ga učenci prekosijo. Sama si želim, da bi vse zvenelo tako, kot je pred leti v Križankah in Cankarjevem domu. Nepredstavljivo je, da bi lahko bilo še boljše.