Charlatan Magnifique

Gledam ga na odru Gallusove dvorane, mojstra, z njegovimi značilnimi gibi, Il Magnifico, Charlatan Magnifique, jemo mu iz roke.

Trideset glasbenikov na odru, trideset komadov za trideset let ustvarjanja; skupaj z bratom Schatzem, v novih aranžmajih violinista in skladatelja Matije Krečiča, z okusom po nekdanji jugo šlager sceni, začinjeni z latinom, reggaejem, surf rockom in balkan beatom. Od tega štiri sveže pesmi z albuma, ki šele prihaja. Korak po korak. Nekaj, kar zveni kot staro, a je v resnici novo.

Pomislim, da vsaka njegova pesem zbuja spomine na posebna obdobja v mojem življenju, prve sanje, prve ljubezni, prve bolečine prekinjenih ljubezni. Vsak v dvorani svoje spomine nalepi na vsaj eno pesem. Pridi nocoj v Tivoli, In ko enkrat bom umrl, Hir Aj Kam, Samo malo ... in disko Sylvia, ki jo je navdihnila njegova »prijateljica«, porno zvezda Cicciolina, ki mu jo je v studio oddaje Res je! pripeljala Miša Molk.

Pomislim, kako dolgo se že družim z njegovo muziko. Pomislim na skupino U'redu, kjer je začel, skupaj z Matjažem Šemrovom- Šemso so na novo oživili pesem Jureta Robežnika, Gregorja Strniše in Belih vran Na vrhu Nebotičnika, in jaz sem bila ponosna, da sem si kot študentka novinarstva delila mikrofon na radiu Gama MM skupaj s Šemso. Šemse ni več, muzika ostaja.

Razpadla se je nekdanja država, razpadla se je skupina, Magnifico je šel takrat solo. Na naslovnici prve plošče Od srca do srca se je v stylingu Alana Hranitelja pojavil kot slovanski bog pomladi Zeleni Jurij, z grozdjem za pasom, z naslednjo s ploščo z naslovom Gdo je čefur? je dregnil v slovenski nacionalizem, na naslovnici naslednje plošče se je pojavil polgol v leopardjih hlačkah kot novi »Sexy Boy«, in z refrenom: »Magnifico je peder« načel slovensko homofobijo.

In potem so se zgodile Sestre in pesem, ki je na Emi razdelila Slovenijo, razburkala Eurosong in na koncu postala himna ljubezni Lahko ti podarim samo ljubezen. Kako ne, napisala jo je njegova ljubezen, Barbara Pešut.

Naredi mi nekaj, »da zvuči kao da je staro, a da bude novo. I da bude hit, naravno,«​ mu je rekel Dragan Bjelogrlić, ko ga je poklical, da mu zloži filmsko muziko za Montevideo. Z Montevideom je dosegel to, kar si je od nekdaj želel – da je v Srbiji postal hit avtor, še huje, da prepevajo njegove pesmi in mislijo, da so narodne.

Pukni zoro! je preživela več življenj; najprej je donela iz grl petdesetih tisoč navijačev na stadionu pred nogometno tekmo Crvene zvezde, zdaj je že leta na repertoarju v Tri šešira in drugih kafanah na Skadarliji. Včasih se zgodi, da napišeš pesem, ki postane večja od tebe samega, je rekel na odru v Gallusovi dvorani, in vedeli smo, o čem govori.

Rekel je, da je pesem najprej posvetil svojemu dedu. Tokrat, je dodal s pomenljivim premolkom, »jo posvečam mladim na ulicah Srbije!«. Dvorana se je dvignila v stoječih ovacijah. Pukni zoro! je dobila drugačen naboj, novo sporočilo.