Barbiarhat

Na obisku v našem uredništvu se je nedolgo tega mudil osemletnik, ki je strasten bralec. O njegovih bralskih podvigih sem slišala že veliko in vsaj eno ljubezen imava skupno: Harryja Potterja. Še preden se je zakopal v škatle s knjigami, ki jih hranimo v kulturni redakciji, in sva si izmenjala vtise, je vedel, da sedi v uredništvu nekdo, ki ima Harryja rad vsaj toliko kot on. Slovenski prevod prve knjige je izšel, ko sem bila približno njegovih let. Že tako sem rada brala, knjige o mladem čarovniku pa so me tako začarale, da se me urok še danes drži. Še vedno hranim vse prve izdaje – razen Princa mešane krvi, se priporočam – in nikoli jih ne bom dala od sebe.

Podobno je z barbikami. Čeprav naj bi bilo v družini kot pozneje pri nakupu prvega mobitela nekaj zadržkov, sem jih zbrala približno dvajset, skupaj z njimi pa lepo kolekcijo oblačil in dodatkov. Miklavža sem v pismih več let zapored prosila, da jim prinese še hišo. Ko jim jo je končno naklonil, je bilo že malo pozno; zdaj je lep zbirateljski kos. Njeno vlogo so medtem odlično izpolnjevale marmorne plošče za hišo. Še danes sem hvaležna nekaj let starejši sosedi, ki je ob igri potrpežljivo preživljala popoldneve z mano. Telefonski klic »Oj, prideš kaj ven?« je skoraj vedno pomenil, da jo bom na dvorišču čakala z vrečo barbik, igrali se bova, da so moja takrat najljubša glasbena skupina Kelly Family, marmorne plošče pa njihova luksuzna vila.

Poleg tega da sem uživala v tej igri vlog, so me barbike navdušile za modo in slog. Izdelovala sem jim oblekice, risala dizajne. Zaradi lepih spominov sem se toliko bolj veselila ogleda filma Barbie, potem pa se počutila skoraj krivo, ker ob njih nikoli nisem pomislila na potrošništvo, ekskluzivnost, škodljive lepotne ideale, patriarhat. No, če kaj pomaga: v mojem Barbielandu ni nikoli živel Ken.